Izgledala je kot san, a postala je moja največja rana: Zgodba o prevari, družini in izgubljenem zaupanju

»A si prepričan, da si danes spet pozabil mleko?« Tjašin glas je bil oster kot rezilo, ko sem stopil skozi vrata najinega stanovanja v Šiški. V rokah sem držal vrečko iz Mercatorja, a mleka res ni bilo. »Oprosti, Tjaša, res sem pozabil. Lahko grem še enkrat, če želiš,« sem zamomljal in se izogibal njenemu pogledu. Včasih sem se spraševal, kdaj so najini pogovori postali le še seznam očitkov in zamolčanih besed.

Tjaša je bila vedno tista, ki so jo vsi občudovali. Lepotica z dolgimi rjavimi lasmi in nasmehom, ki je razsvetlil vsako sobo. Njena kariera v odvetniški pisarni v centru Ljubljane je cvetela, medtem ko sem jaz, Marko, vsak dan hodil v svojo službo na občini in se trudil biti dober mož. Najini prijatelji so naju imeli za popoln par. A nihče ni vedel, kaj se dogaja za zaprtimi vrati najinega doma.

Vse se je začelo tistega večera, ko sem na njenem telefonu opazil sporočilo: »Komaj čakam, da te spet vidim.« Srce mi je padlo v želodec. Sporočilo je bilo podpisano z imenom »Andraž«. Sprva sem si govoril, da je to gotovo sodelavec ali prijatelj. A nekaj v tonu sporočila me je žrlo. Tisto noč nisem spal. Ležal sem na hrbtu in poslušal Tjašino mirno dihanje. V glavi so mi odzvanjale besede: Komaj čakam, da te spet vidim.

Naslednje dni sem postal obseden z iskanjem dokazov. Opazoval sem jo, vohal njen parfum, ki je bil drugačen kot običajno, in opazil sem, da se pogosteje zadržuje v službi. Ko sem jo vprašal, zakaj prihaja domov tako pozno, mi je hladno odgovorila: »Imamo veliko dela. Če ti ni prav, pa najdi drugo ženo.«

V meni se je začela nabirati jeza. A hkrati me je bilo strah – strah pred resnico. Nekega petka sem se odločil, da jo presenetim pred službo. Čakal sem v avtu na parkirišču in gledal skozi okno njene pisarne. Ob pol osmih zvečer je iz stavbe stopila skupaj z visokim moškim v temnem plašču. Smejala sta se in Tjaša ga je prijela za roko. Zdelo se mi je, kot da gledam film o lastnem življenju – le da sem jaz igralec brez scenarija.

Ko je prišla domov, sem jo čakal v kuhinji. »Kdo je Andraž?« sem vprašal brez ovinkarjenja. Zmrznila je. Pogledala me je naravnost v oči in prvič po dolgem času nisem videl topline v njenem pogledu. »Nič od tega ni tvoja stvar, Marko.«

V meni je nekaj počilo. »Kako ni moja stvar? Sva poročena!«

»Sva?« je rekla s posmehom v glasu. »Zadnje leto živim ob tebi kot duh. Ti si vedno utrujen, vedno nezadovoljen. Andraž me posluša. On me razume.«

Nisem vedel, kaj naj rečem. Vse moje predstave o najinem zakonu so se sesule kot hišica iz kart. Tisto noč sem prespal na kavču.

Naslednji tedni so bili peklenski. Tjaša ni skrivala več ničesar. Hodila je ven brez pojasnil, vračala se je pozno ponoči ali sploh ne. Moji starši so opazili spremembe in me začeli spraševati: »Marko, kaj se dogaja? Sta v redu?« Lagal sem jim – sebi pa nisem mogel več lagati.

Nekega večera me je obiskala sestra Petra. Sedla sva na balkon s pogledom na Rožnik in ji povedal vse. Jokala sva oba – ona zaradi mene, jaz zaradi izgube vsega, kar sem mislil, da imam.

»Marko, ne moreš živeti tako naprej. Moraš nekaj narediti zase!« mi je rekla.

A kako naj naredim karkoli? Ljubljano sem nenadoma doživljal kot tuje mesto – vsak kotiček me je spominjal na Tjašo in najine skupne trenutke: sprehodi po Tivoliju, kava na Prešernovem trgu, poletni večeri ob Ljubljanici.

Tjaša mi je nekega dne hladno povedala: »Andraž mi ponuja novo življenje. Odhajam.« Vrata so se zaloputnila za njo in ostal sem sam s tišino stanovanja.

Ločitveni postopek je bil mučen in ponižujoč. Najini skupni prijatelji so se razdelili – eni so stali ob strani meni, drugi njej. Počutil sem se kot izobčenec v lastnem življenju.

Najhuje pa je bilo srečanje z njenimi starši na tržnici v Mostah. Njena mama me je pogledala s sočutjem: »Marko, žal mi je…« Nisem mogel odgovoriti.

Meseci so minevali in bolečina ni popuščala. Vsak dan sem hodil mimo njene pisarne in upal, da jo bom zagledal – a hkrati si tega nisem želel.

Nekega večera me je poklicala Petra: »Pridi k meni na večerjo.« Sedel sem med njeno družino in prvič po dolgem času začutil toplino domačnosti.

»Marko, življenje gre naprej,« mi je rekla sestra. »Ne dovoli ji, da ti vzame vero v ljudi.«

A kako naj znova zaupam? Kako naj verjamem v ljubezen po tem? Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali res kdaj poznamo tiste, ki jih ljubimo? Ali pa vsi nosimo maske – zase in za druge?