Dopust, ki me je spremenil v črno ovco družine

»A si resna, Maja? Ti boš šla sama na morje?« je zavpila mama, ko sem ji tistega deževnega popoldneva v kuhinji povedala svojo odločitev. V zraku je visel vonj po sveže pečenem kruhu, a meni se je zdelo, kot da diham skozi gosto meglo. Oče je le dvignil pogled iz časopisa in zamrmral: »Pa saj veš, da imamo vsi skupaj načrtovan vikend na vikendu v Bohinju.«

Stala sem tam, s skodelico kave v rokah, in čutila, kako mi srce razbija v prsih. »Letos bi rada šla sama. Potrebujem malo miru. Že deset let nisem imela dopusta zase, vedno sem bila na voljo vsem vam,« sem poskušala razložiti, a so me že prekinili.

»Maja, ne bodi sebična!« je siknila sestra Petra, ki je ravno prišla iz službe in odložila torbico na stol. »Vsi imamo svoje skrbi, pa se ne gremo kar umikat! Kaj pa otroci? Saj veš, da jih komaj čakam, da jih peljemo skupaj na čolnarjenje.«

V tistem trenutku sem vedela, da bo težko. V naši družini je bilo vedno tako: če nisi igral po pravilih, si bil izobčen. Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem kot najstarejša skrbela za mlajša brata in sestro, ko sta bila starša v službi. Ko sem žrtvovala svoje študentske počitnice za varstvo otrok, ko sem ostajala doma ob praznikih, da sem kuhala in pospravljala. Vedno sem bila tista, ki je držala vse skupaj.

A zdaj sem bila utrujena. V službi v računovodstvu so mi naložili še dodatne projekte, šefica je pričakovala nadure brez plačila, doma pa so vsi pričakovali, da bom vedno na voljo. Počutila sem se kot senca same sebe.

»Maja, nočem te več poslušati!« je rekla mama in zaloputnila vrata hladilnika. »Če greš na morje sama, potem ne pričakuj, da te bomo čakali z odprtimi rokami!«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njihove besede. Sebična. Neodgovorna. Črna ovca. Ampak nekaj v meni je kljub temu vztrajalo: letos grem na morje sama.

Ko sem čez nekaj dni pakirala kovček, me je preplavil val krivde. Brat Luka mi je poslal sporočilo: »A res ne prideš? Otroci te bodo pogrešali.« Petra mi ni več odgovarjala na klice. Mama je bila tiho kot grob.

Vožnja do Pirana je bila dolga in tiha. Radio sem ugasnila, ker me je vsaka pesem spomnila na družinske izlete. Ko sem parkirala avto pred staro hišo pri prijateljici Ani, sem prvič po dolgem času globoko vdihnila morski zrak in začutila nekaj podobnega svobodi.

Prvi dnevi so bili čudni. Zjutraj sem pila kavo na balkonu in gledala galebe. Brala sem knjige, ki so mi že leta stale na polici. Hodila sem na dolge sprehode ob obali in se pogovarjala z naključnimi ljudmi v kavarni. Ana me je povabila na večerjo in prvič po dolgem času sem se smejala iz srca.

A vsak večer me je grizla vest. Na telefonu so se kopičila sporočila: »Kdaj prideš nazaj?«, »Zakaj nam to delaš?«, »Upam, da ti je lepo tam sama.« Vsako sporočilo me je zabolelo kot nož.

Nekega večera sem sedela na pomolu in gledala sončni zahod. Ob meni je sedel starejši gospod iz Izole, ki ga nisem poznala. »Včasih moraš najprej poskrbeti zase, da lahko sploh še kaj daš drugim,« mi je rekel brez uvoda. Pogledala sem ga presenečeno.

»Moja žena je umrla pred petimi leti. Takrat sem prvič v življenju šel sam na morje. Bil sem izgubljen, ampak potem sem ugotovil, da moram najprej najti sebe, če hočem biti dober oče svojim otrokom.«

Njegove besede so mi dale misliti. Tisto noč sem prvič spala mirno.

Ko sem se po tednu dni vrnila domov, me ni nihče pričakal na postaji. Ključ od stanovanja je bil pod predpražnikom, kot vedno. V kuhinji je bilo tiho; na mizi pa listek: »Kosilo si pogrej sama.«

Dnevi so minevali v tišini. Nihče ni govoril z menoj več kot nujno potrebno. Mama me je gledala skozi oči polne razočaranja. Petra me ni povabila na rojstni dan svojega sina. Luka mi ni več pošiljal slik otrok.

V službi so opazili spremembo: bila sem bolj mirna, bolj zbrana. Šefica me je vprašala: »Si bila na kakšnem seminarju za osebno rast?« Samo nasmehnila sem se.

Doma pa sem bila tujec. Črna ovca družine.

Nekega večera sem zbrala pogum in vprašala mamo: »Zakaj mi ne morete odpustiti? Saj nisem nikomur nič vzela.«

Pogledala me je s solzami v očeh: »Vzela si nam tisto Majo, ki smo jo poznali. Ki je vedno vse dala za druge.«

Takrat sem dojela: morda nikoli ne bom več tista Maja iz preteklosti. Ampak prvič v življenju sem začutila mir sama s sabo.

Zdaj sedim ob oknu in gledam dežne kaplje drseti po steklu. Sprašujem se: ali res ni prostora za srečo posameznika v naši družini? Je pravica do lastne sreče res tako visoka cena? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?