Cesta, ki ni vodila nikamor: Zgodba Marije in njenih otrok na robu vasi
»Marija, a boš še dolgo gledala skozi okno?« je zaječala moja hči Tjaša, medtem ko je v kotu kuhinje poskušala prižgati staro peč. Njene roke so bile rdeče od mraza, v zraku pa je visel vonj po vlagi in zatohlosti. Zunaj je snežilo, sneg je prekrival našo razpadajočo streho in skrival razpoke v zidovih, ki so se z vsakim letom le še širile.
Nisem odgovorila. V prsih me je stiskalo, kot bi mi nekdo sedel na prsi. Peter je odšel pred tremi tedni. Ni pustil niti sporočila, le nekaj svojih oblačil in prazno steklenico žganja na mizi. Otroka sta me gledala z vprašanji v očeh, a jaz nisem imela odgovorov. »Mami, kdaj pride ata nazaj?« me je vprašal mlajši sin Luka tisto prvo noč. Samo objela sem ga in mu šepnila: »Kmalu, srček.« A oba sva vedela, da lažem.
V naši vasi pod Pohorjem so vsi vedeli vse o vsakem. Ko sem šla naslednji dan po kruh v trgovino, so me sosedje gledali postrani. Gospa Silva iz sosednje hiše je šepetala s svojo prijateljico: »A si slišala? Peter jo je zapustil. Kaj bo pa zdaj z otroki?«
Včasih sem bila ponosna žena in mama. Peter je bil gozdar, jaz sem delala v bližnji tovarni tekstila. Ko so tovarno zaprli, sem ostala doma, Peter pa je začel piti. Najprej ob vikendih, potem vsak večer. Prepiri so postali vsakdanji. »Zakaj ne najdeš službe? Saj nisi bolna!« mi je metal v obraz. Jaz pa sem iskala delo – čistila sem po hišah, pomagala starejšim, a denarja ni bilo nikoli dovolj.
Tistega večera, ko je odšel, sva se spet sprla. »Ne morem več!« sem zakričala. On pa je samo pobral jakno in izginil v noč. Od takrat ga nisem več videla.
Vsak dan sem se borila z občutkom krivde. Sem ga pregnala? Sem bila preveč zahtevna? Otroka sta bila vedno bolj tiha. Tjaša se je zapirala v sobo in poslušala glasbo, Luka pa se je stiskal k meni in ponoči jokal.
Denarja ni bilo skoraj nič več. Socialna pomoč je komaj zadostovala za položnice in hrano. Ko sem šla na občino prosit za dodatno pomoč, me je uradnica hladno pogledala: »Gospa Marija, vsi imamo težave. Poskusite še malo potrpeti.«
Nekega dne sem na podstrešju našla staro škatlo s Petrovimi stvarmi. Med njimi pismo, ki ga nikoli nisem videla: »Marija, oprosti mi za vse. Ne znam biti dober mož. Upam, da boš srečna brez mene.« Pismo sem stisnila k sebi in prvič po dolgem času zajokala na glas.
Otroka sta me našla na tleh podstrešja. Tjaša me je tiho objela: »Mami, saj bomo zmogli.« Luka pa je rekel: »Jaz bom velik in bom skrbel za tebe.« Njune besede so mi dale novo moč.
Začela sem iskati delo še bolj vztrajno. Vsako jutro sem hodila do bližnjega mesta – peš, ker za avtobus ni bilo denarja – in puščala prošnje za delo povsod: v trgovinah, gostilnah, celo pri čistilnem servisu. Povsod so mi rekli isto: »Pokličemo vas.« A telefona ni nihče dvignil.
Nekega večera je potrkala Silva iz sosednje hiše. Prinesla je lonec juhe in nekaj kruha. »Marija, vem, da ni lahko. Če rabiš pomoč pri otrocih ali kaj drugega…« Najprej sem hotela zavrniti iz ponosa, a sem potem le pokimala: »Hvala.«
Zima se je vlekla v neskončnost. Streha je začela puščati, v eni izmed sob so začele rasti plesni lise. Otroka sta začela kašljati. Ko sem peljala Luko k zdravniku v Slovensko Bistrico, mi je zdravnica rekla: »Morate izboljšati pogoje bivanja.« Kako naj to naredim brez denarja?
Nekega dne so prišli iz centra za socialno delo na obisk. Pogledali so hišo in zapisovali v zvezke. Ena izmed njih mi je rekla: »Če ne boste uredili razmer, bomo morali razmisliti o namestitvi otrok drugam.«
V tistem trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Moji otroci so vse, kar imam! Ko so odšli, sem sedela na tleh in tresla glavo: »Ne bodo mi jih vzeli! Ne bodo!«
Tjaša me je tisti večer vprašala: »Mami, a nas bodo res vzeli stran?« Pogledala sem jo v solzah: »Ne vem… Ampak bom naredila vse, da ostanemo skupaj.«
Naslednje jutro sem šla do župana osebno prosit za pomoč pri obnovi hiše ali vsaj za kakšno donacijo materiala. Župan me je sprejel hladno: »Gospa Marija, občina ima omejena sredstva… Lahko pa napišete prošnjo za občinsko stanovanje.«
Dnevi so minevali v strahu in negotovosti. Otroka sta bila vedno bolj žalostna; Tjaša se ni več smejala kot prej, Luka pa se je ponoči zbujal s kričanjem.
Nekega popoldneva sem dobila pismo iz centra za socialno delo: »Vaša prošnja za občinsko stanovanje je zavrnjena zaradi pomanjkanja prostih kapacitet.« Usedla sem se na klop pred hišo in gledala v prazno cesto, ki se je izgubljala med polji – cesto, ki ni vodila nikamor.
Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o tem, kako hitro lahko človek izgubi vse: dom, partnerja, dostojanstvo… In kako malo razumevanja premorejo ljudje okoli tebe.
Zjutraj sem otroke peljala do avtobusa za šolo in jim rekla: »Bodita pogumna. Nekako bomo že.« Ko sta odšla, sem se sesedla na tla in zajokala kot otrok.
A potem sem vstala in šla do Silve ter jo prosila za pomoč pri pisanju prošnje za humanitarno pomoč. Skupaj sva napisali pismo društvu Upanje in čez nekaj tednov so mi poslali paket hrane ter nekaj denarja za kurjavo.
Ni bilo veliko, a bilo je dovolj za nekaj tednov topline in občutka varnosti.
Ko zdaj gledam nazaj na tiste mesece obupa in strahu, se sprašujem: Zakaj družba tako hitro obrne hrbet tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč? Koliko mater še joka ponoči v praznih hišah na koncu vasi?
Bi vi zmogli ostati močni za svoje otroke – tudi takrat, ko se zdi vse izgubljeno?