Bivša tašča na moji strani: Kako je babica rešila mojega sina
»Ne moreš mi vzeti sina!« sem zakričala Dariju, ko je zaloputnil vrata najinega stanovanja v Šiški. Luka je v sosednji sobi tiho jokal, stisnjen ob svojo plišasto žabo. Tisti trenutek sem vedela, da se je moje življenje razdelilo na prej in potem. Darij je izginil iz najinega življenja kot senca – brez pojasnila, brez slovesa. Ostala sem sama, z otrokom in praznino, ki je bolela bolj kot vsaka rana.
Prve tedne sem bila kot avtomat. Hodila sem v službo v trgovino na Celovški, popoldne pa hitela domov, da bi bila z Lukom. Vsak večer sem ga gledala, kako spi, in si tiho ponavljala: »Zmoreš, zaradi njega moraš.« A resnica je bila, da sem bila na robu. Najemnina je rasla, položnice so se kopičile, Darij pa se ni oglasil niti z enim sporočilom. Njegovi starši so živeli v Grosupljem, a odkar sva se z Darijem razšla, sem pričakovala, da bodo tudi oni izginili iz najinega življenja.
Potem pa je nekega popoldneva pozvonilo. Pred vrati je stala Marija, Darijeva mama – moja bivša tašča. V rokah je držala škatlo domačih piškotov in pogled, ki je bil mešanica skrbi in odločnosti.
»Tina, lahko vstopim?« je vprašala tiho.
Nisem vedela, kaj naj rečem. Del mene ji je hotel zaloputniti vrata pred nosom – bila je del družine, ki me je zavrnila. A nekaj v njenem glasu me je ustavilo.
Ko sva sedeli v kuhinji, mi je Marija nežno položila roko na dlan. »Vem, da te je Darij prizadel. Tudi mene boli, ker ne vem, kje je in kaj počne. Ampak Luka je moj vnuk. Ne bom ga pustila na cedilu.«
Tisti večer sva prvič skupaj jokali. Marija mi je povedala, da se Darij že mesece ne oglaša niti njej niti možu. Da ponoči ne spi in se boji za Luko. Da si želi pomagati.
Od tistega dne naprej je Marija postala moj steber. Vsak torek in četrtek je prišla po Luko v vrtec v Dravljah in ga peljala k sebi domov. Tam sta pekla piškote, risala in se smejala – Luka je spet začel žareti. Jaz pa sem prvič po dolgem času lahko zadihala.
A življenje ni pravljica. Ko sem začela urejati skrbništvo nad Lukom, so se začele težave. Socialna delavka na centru za socialno delo mi je rekla: »Gospa Tina, oče ima pravico do stikov. Če ga ne moremo najti, bo postopek trajal.«
Vsak obisk na centru me je izčrpal. Počutila sem se kot kriminalka – kot da sem jaz kriva, da Darij ne plačuje preživnine in da ga ni nikjer. Marija me je vedno čakala pred centrom s termosko kave in toplim objemom.
»Ne pusti jim, da te zlomijo,« mi je šepnila nekega dne. »Za Luko gre.«
A pritisk ni popustil. Moji starši so mi očitali: »Zakaj še vedno hodiš k Mariji? Saj ni več tvoja tašča!« Prijateljice so me svarile: »Pazi se, lahko ti vzame Luko!«
Vse bolj sem bila razpeta med dvema svetovoma – svojo družino in Marijo, ki mi je postajala bližja kot lastna mama.
Nekega večera sem sedela v kuhinji in gledala Luko, kako spi na kavču pri Mariji doma. V sobi so dišali sveže pečeni rogljički. Marija je sedela nasproti mene in tiho rekla:
»Tina, če bo treba pričati na sodišču, bom povedala resnico. Da si najboljša mama za Luko. Da Darij ni vreden niti solze.«
Solze so mi spolzele po licih. Prvič sem začutila upanje.
A naslednji dan me je poklicala socialna delavka: »Gospa Tina, prejeli smo anonimno prijavo o zanemarjanju otroka.«
Svet se mi je sesul. Kdo bi to naredil? Moja mama? Kakšna soseda? Ali celo kdo iz Darijeve družine?
Marija me je objela: »To ni resnica. Poznam te. Skupaj bova dokazali, da si dobra mama.«
Začela se je prava vojna – pregledi doma, pogovori s psihologinjo, vprašanja o vsakem detajlu najinega življenja. Luka je bil prestrašen in zmeden.
Nekega večera sem poklicala Marijo in ji rekla: »Ne morem več. Preveč je.«
Marija pa me ni pustila pasti: »Tina, če odnehaš zdaj, bo Luka izgubil vse. Mene imaš na svoji strani.«
Skupaj sva šli na razgovor na center za socialno delo. Marija je pred vsemi povedala:
»Moja bivša snaha ni popolna – kdo pa je? Ampak za mojega vnuka bi dala roko v ogenj. Če bi morala izbirati med sinom in vnukom – izberem vnuka.«
Vsi so obnemeli.
Po mesecih boja so mi končno priznali polno skrbništvo nad Lukom. Darij se ni nikoli pojavil – niti na sodišču niti v življenju svojega sina.
Marija pa ni bila več samo bivša tašča – postala je babica mojega sina in moja prijateljica.
Danes Luka raste obkrožen z ljubeznijo – mojo in Marijino. Včasih še vedno boli, ko pomislim na Darija in vse krivice. A ko vidim Luko in Marijo skupaj v kuhinji, vem, da sva skupaj premagali vse.
Včasih se vprašam: Zakaj družina pogosto pomeni največ bolečine – a hkrati največ upanja? Bi vi zmogli odpustiti in zaupati človeku iz preteklosti zaradi otroka?