Babica proti blagajničarki: Ko se maščevanje spremeni v prijateljstvo

„A res? Tako boste z mano? Saj nisem slepa!“ sem skoraj zakričala, ko mi je Maja, mlada blagajničarka v naši vaški trgovini, že drugič zapored napačno zaračunala kruh. Stala sem tam, s tresočimi rokami, medtem ko so ljudje za mano nestrpno vzdihovali. Počutila sem se majhno, staro in odveč. „Gospa Marija, oprostite, ampak res je tako na računu,“ je rekla Maja s tistim naveličanim glasom, ki ga imajo mladi, kadar mislijo, da so starejši samo tečni. „Če imate težave z očmi, vam lahko pokažem še enkrat.“

V tistem trenutku sem si prisegla: to dekle bo spoznalo, da z menoj ne bo tako govorila. Ko sem prišla domov, sem treskajoč odložila vrečko na mizo in še preden sem slekla plašč, sem poklicala svojo hčerko Petro. „Veš kaj se mi je zgodilo? Ta Maja iz trgovine me je pred vsemi osramotila! Takoj bom pisala pritožbo!“ Petra je vzdihnila: „Mama, pusti že te malenkosti. Saj veš, da imaš včasih preveč občutljivo kožo.“

Seveda ni razumela. Nihče ne razume, kako je biti star in sam v tej vasi, kjer te vsi gledajo kot staro šaro. Moj mož Tone je umrl pred tremi leti in od takrat sem sama. Otroci imajo svoje življenje v Ljubljani, jaz pa vsak dan hodim v isto trgovino po isti kruh in mleko – in to je vse, kar imam od družbe.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Majine besede in obrazi ljudi, ki so se muzali za mano. Naslednji dan sem napisala dolgo pismo upravi trgovine. Zahtevala sem opravičilo in disciplinski ukrep proti Maji. Ko sem ga oddala v nabiralnik pred trgovino, sem čutila olajšanje – a tudi praznino.

Čez nekaj dni me je pred trgovino ustavila Majina mama, gospa Silva. „Marija, a res misliš, da je treba tako? Maja ima zdaj težave v službi zaradi tvoje pritožbe. Saj veš, da ni slaba punca. Samo včasih je preutrujena – dela cele dneve za drobiž.“

Za trenutek me je stisnilo pri srcu. Spomnila sem se svojih mladih let, ko sem sredi sedemdesetih delala v tekstilni tovarni v Domžalah in komaj zdržala tempo. A potem sem se spet spomnila ponižanja in trme.

Naslednji teden sem šla spet v trgovino. Maja me ni niti pogledala. Ko sem ji podala denar, ga je vzela s hladnimi prsti in brez besed vrnila drobiž. Vsi so čutili napetost.

Doma pa mi ni dalo miru. Vsak večer sem gledala skozi okno na prazno cesto in razmišljala: ali sem res naredila prav? Ali pa sem samo še bolj poglobila svojo osamljenost?

Nekega popoldneva me je presenetil zvonec na vratih. Pred vrati je stala Maja – bleda, z rdečimi očmi. „Gospa Marija… lahko govoriva?“ Bila sem osupla. Povabila sem jo noter.

Sedli sva za mizo. „Oprostite za tisti dan,“ je začela tiho. „Vem, da sem bila nesramna. Ampak… tisti teden so mi odpovedali pogodbo za stanovanje in nisem vedela, kam bom šla z malim Nejcem.“

Nisem vedela, kaj naj rečem. Pogledala sem jo – prvič res pozorno – in videla mlado žensko na robu obupa.

„Zakaj mi tega nisi povedala?“ sem vprašala mehko.

„Ker ste vedno tako strogi… In ker me vsi tu gledajo kot prišleka iz mesta,“ je rekla.

V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot bi se nekaj v meni zlomilo. Vsa moja jeza se je razblinila.

„Veš kaj, Maja? Tudi jaz nisem od tu. Prišla sem iz Prekmurja pred petdesetimi leti in dolgo so me gledali postrani. Ampak življenje te nauči potrpežljivosti… in ponižnosti.“ Obema so se orosile oči.

Tisti večer sva dolgo klepetali o življenju, otrocih in strahovih. Prvič po dolgem času sem začutila toplino v srcu.

Naslednje dni sva se začeli srečevati pogosteje – včasih na kavi pri meni doma, drugič na sprehodu po polju za vasjo. Pomagala sem ji najti novo stanovanje pri znanki v sosednji ulici. Njenega sina Nejca sem peljala na igrišče in mu spekla palačinke.

Ljudje v vasi so začeli govoriti: „Glej jo Marijo – zdaj pa kar z Majo hodi!“ Nekateri so me obsojali: „Najprej si jo hotela spraviti iz službe, zdaj pa sta najboljši prijateljici!“ A mene ni več brigalo.

Nekega dne me je poklicala Petra: „Mama, slišim, da si zdaj dobra z Majo? Si ji odpustila?“ Nasmehnila sem se: „Veš, Petra… življenje ni črno-belo. Včasih moraš najprej pasti na dno, da vidiš človeka v drugem človeku.“ Petra je utihnila.

Z Majo sva postali neločljivi. Pomagala mi je pri vrtu, jaz pa njej pri Nejcu in gospodinjstvu. Skupaj sva praznovali rojstne dneve in praznike – prvič po dolgih letih nisem bila sama za božično mizo.

A življenje ni pravljica. Nekega dne so Maji ponudili službo v Ljubljani – boljšo plačo in možnost napredovanja. Prišla je k meni s solzami v očeh: „Marija… ne vem, če naj grem ali ostanem. Tukaj imam tebe… tam pa novo priložnost.“ Objeli sva se kot mati in hči.

Ko sta Maja in Nejc odšla v Ljubljano, sem bila žalostna – a tudi ponosna nanjo. Vsak teden mi piše ali pošlje kakšno sliko Nejca iz parka Tivoli.

Danes sedim ob oknu in gledam cvetoče češnje pred hišo. Včasih pomislim: kaj bi bilo, če bi ostala trmasta in zagrenjena? Bi še vedno sedela sama za mizo in štela krivice? Ali pa bi zamudila priložnost za pravo prijateljstvo?

Mogoče smo ljudje prehitro pripravljeni soditi druge – namesto da bi jih poskusili razumeti. Kaj mislite vi? Ste že kdaj koga obsodili prehitro – in potem ugotovili, da ste se motili?