Nisem nikoli verjel, da me lahko kosmata kepa spremeni – niti v najtežjih trenutkih. Zaradi enega brezdomnega psa sem sprejel tri odločitve, ki jih ne morem več vzeti nazaj: odselil sem se od žene, končno poklical mamo po dolgem molku ter izgubil dom, ki sem ga gradil z obema. Če me kdo vpraša, če pes lahko razdre družino, bi znal odgovoriti.
Nisem si mislila, da bo pasji vonj po mokri travi in Brinovo hrapavo smrčanje tisto, kar mi bo odprlo oči v trenutku, ko se je zaradi dvoma mojega tasta razklala moja družina. Brin me je s svojo vztrajnostjo in toplino priganjal k pogumu, ki ga sama takrat nisem imela. Zaradi njega sem sprejela tri najtežje odločitve v svojem življenju in našla pot nazaj do otroka – in do moža.
Nikoli si nisem mislila, da bom sredi februarja na stopnišču bloka brisala kri s snežno bele dlake neznane psičke. Zaradi nje sem odprla vrata, ki sem jih po ločitvi pred ljudmi dolgo zapirala. Tara me je naučila, da strah ni konec, ampak šele začetek nečesa novega.
Nikoli si nisem mislila, da me bo šepava psička prisilila, da se soočim z lastno krivdo in preteklostjo. Po ločitvi sem bila sama v bloku, dokler ni Brina z enim očesom in ranjeno tačko vdrla v moje življenje. Zaradi nje sem se sprla z mamo, odpovedala varno službo in končno razumela, kaj pomeni resnično odgovarjati za drugo bitje.
Sem Ana iz Celja, mama dveh odraslih hčera, ki sta po moževi smrti še dolgo ostali z mano v stanovanju. Po letih tihega nerazumevanja in vsakodnevnih napetosti sem bila prisiljena zahtevati, da odideta – v trenutku, ko sem mislila, da bom ostala popolnoma sama, je v moje življenje vstopil pes Bino. Ta zgodba je o krivdi, samoti, upanju in o tem, kako štirinožec lahko spremeni tvoje srce in odnose, tudi ko je vse videti izgubljeno.
Po ločitvi sem ostala sama v bloku v Šiški in verjela, da so zame odnosi končani. Vse se je spremenilo, ko je pred mojimi vrati v snegu ležala premočena, tresoča se psička. Zaradi nje sem morala sprejeti tri odločitve, ki so mi obrnile življenje na glavo.
Vse se je začelo tisti večer, ko je Luna zadrhtela ob moji nogi in skozi okno so se valili vonji po mokrih tleh in dimu iz sosedove peči. Nikoli si nisem mislila, da bo pes iz zavetišča postal most med mano in hčerko, ki sem jo s svojim ponosom skoraj izgubila. Danes ne vem več, kaj je prav: ostati zvesta sebi ali odpustiti, preden je prepozno.
Vse se je začelo z Ajdo, ko je pod mojimi vrati pustila krvave sledi. Po boleči ločitvi sem se zaprl vase, a njena prisotnost me je prisilila, da sem stopil iz svojega mehurčka. Zaradi nje sem sprejel odločitve, za katere si nikoli ne bi mislil, da jih bom – in nobena ni bila enostavna.
Nikoli ne bi pričakovala, da bo pes s hripavim laježem in krvavimi šapami tisti, zaradi katerega bom morala ponovno stopiti v stik z očetom po letih tišine. Po izdaji, ki me je zaznamovala in zaradi katere sem zgradila zid okrog srca, je Perun s svojo trmo in vonjem po dežju pod mojim kavčem odprl vrata stari bolečini. To je zgodba o tem, kako me je navaden mešanec prisilil, da sem znova začela zaupati – čeprav ne za ceno solz ali ponosa.
Nekega mrzlega zimskega večera sem z rokami, polnimi krvavih papirnatih brisač, klečala ob mojem starejšem mešancu, ki je nemočno ležal na parketu. V tistem trenutku sem začutila, da sva oba na robu – on zaradi svoje starosti, jaz zaradi izgorelosti in otopelosti, ki sem jo vlekla iz službe domov. Pes, ki sem ga pred leti sprejela iz zavetišča, je postal moj edini zaveznik in razlog, da vsak dan vstanem iz postelje.
Nisem vedela, da bom zaradi starega posvojenega psa spet stala pred sinovimi vrati, kjer me ni bilo že dve leti. Njegovo smrdeče, mokro kožuh in negotova topel dih sta me vodila iz samote, v katero sem zdrsnila po moževi smrti. Danes ne vem, ali sem jaz rešila psa – ali je on rešil mene.
