Sosedi sem nosil vrečke iz trgovine, njen sin pa me je obtožil, da čakam na njeno stanovanje

»Ključ boste pustili tukaj. Takoj.«

Andrej mi je zastavil pot pred Marijinimi vrati. V eni roki sem držal mleko, v drugi vrečko krompirja. Mrežica se je strgala in krompir se je razkotalil po hodniku.

»Tako se pa začne,« je rekel. »Najprej trgovina, potem pooblastilo za račun, na koncu pa stanovanje.«

Marija je stala za njim v copatih. Tresla se ji je brada.

»Ne govori tako z Jožetom.«

Meni je šumelo v ušesih. Dvainštirideset let sem delal v vzdrževanju, pokopal ženo, odplačal kredit. Zdaj sem pri dvainsedemdesetih stal na hodniku domačega bloka in se počutil kot tat.

Začelo se je tri mesece prej, pri nabiralnikih.

Marija je poskušala dvigniti zavitek reklam, pa ji koleno ni pustilo. Pobral sem jih in vprašal, ali potrebuje kaj iz trgovine. Rekla je, da ne. Potem je tiho dodala:

»Če bi šli slučajno … kruha mi je zmanjkalo.«

Živela je dve nadstropji nad mano. Vedel sem, da ima hčerko v Celju in sina nekje v Ljubljani. To je bilo vse, kar sem po petindvajsetih letih vedel o njej.

Prinesel sem kruh in ji vrnil račun ter drobiž. Povabila me je na kavo.

Na mizi sta bili dve skodelici.

»Navada,« je rekla, ko je opazila moj pogled. »Moža že šest let ni.«

Tudi jaz sem doma še vedno kuhal preveč krompirja. Tega ji takrat nisem povedal.

Dogovorila sva se za torke in petke. Jaz po nakupih, ona je napisala seznam. Zamenjal sem žarnico, odnesel smeti, posesal pod posteljo, kamor se ni več mogla skloniti.

»Plačala vam bom,« je vztrajala.

»Kavo mi skuhajte.«

Ni šlo samo zanjo. Po ženini smrti sem včasih ves dan spregovoril le z blagajničarko. Dopoldne sem prižgal radio, da v kuhinji ni bilo čisto tiho. Zdaj me je nekdo čakal.

Njena hčerka Mateja me je nekega petka poklicala.

»Mama mi je dala vašo številko. Hvala. Res ne vem, kako naj drugače rečem.«

Delala je v pekarni, njen mož v izmenah. Ob sobotah je prinesla kosilo in oprala večje perilo. Slišal sem, kako se opravičuje, ker ne more prihajati vsak dan.

»Saj ne morete biti povsod,« sem rekel.

Andrej se je prvič pojavil po sedmih tednih. Ravno sem privijal razrahljan ročaj na kuhinjski omarici.

»Kdo pa ste vi?«

Predstavil sem se. Ni mi ponudil roke.

Pozneje mi je Marija rekla, naj mu ne zamerim. Da ima skrbi. Obrnila se je k štedilniku, še preden bi jo lahko kaj vprašal.

Potem je prišel tisti krompir na hodniku.

Andrej je našel kuverto z računi za trgovino in listič, na katerem je Marija zapisala dvige gotovine. Med njimi tristo evrov.

»Mama pravi, da denarja nima več. Vi pa imate njen ključ.«

Ključ mi je dala sama, ko zaradi bolečega kolena ni mogla dovolj hitro do vrat.

»Od nje nisem vzel niti evra.«

»Seveda niste.«

Takrat sem ključ položil na omarico. Vrečko z mlekom sem spustil na tla in šel. Krompir je ostal po hodniku. Še zdaj mi je nerodno zaradi tega, ampak nisem ga mogel pobirati pred njim.

Doma sem sedel v bundi, dokler ni zunaj ugasnila dnevna svetloba.

Najbolj me je bolelo, da sem začel dvomiti vase. Sem bil preveč pri njej? Sem se preveč udomačil? Človek se očitno lahko sramuje tudi tega, da mu je bilo nekje lepo.

Dva dni nisem šel gor.

Tretji dan me je poklicala Mateja.

»Mama pravi, da ste bolni.«

»Nisem bolan.«

Malo je molčala.

»Kaj se je zgodilo?«

Povedal sem ji. Brez olepševanja. Tudi to, da se ne mislim več izpostavljati.

»Razumem,« je rekla, ampak glas se ji je zlomil. »Samo mama od sobote skoraj nič ne je.«

Naslednje popoldne je pri mojih vratih pozvonila Marija. Z oporo ob ograji je prišla dve nadstropji peš, ker dvigalo spet ni delalo.

»Tristo evrov sem dala Andreju.«

Prijel sem jo pod komolcem in jo posadil.

»Zakaj mu pa niste povedali?«

Gledala je v svoje copate.

»Ker je rekel, da ga je sram. Brez službe je. Obrok za avto mu je ostal. Mateji nisem smela povedati.«

»Mene je pa lahko obtožil?«

Prikimala je. Solze so ji kapljale na krilo.

»Vem. Morala bi spregovoriti. Kar zmrznila sem, kot da sem jaz nekaj zakrivila.«

Tisto me je malo streznilo. Jezen sem bil nanjo, pa me je bilo hkrati strah, da si bo zaradi mene še kaj naredila na stopnicah.

Skuhal sem čaj. Potem sem rekel, da tako ne moremo nadaljevati.

V nedeljo smo sedli za njeno kuhinjsko mizo. Marija je hotela, da sem zraven. Andrej je najprej govoril o domovih, dolgih čakalnih dobah in o tem, da mama ne more več sama.

»Doma ne zavračam za vedno,« ga je prekinila. »Ampak zdaj bi rada ostala tukaj. In rada bi sama povedala, koga spustim v stanovanje.«

Mateja je vprašala za denar.

Andrej je pogledal mamo. Ona tokrat ni umaknila oči.

»Povej,« je rekla.

Dolgo je drgnil rob mize s palcem.

»Mislil sem, da ti Jože kaj zaračunava zraven. Ne vem. Vse mi gre narobe.«

»Lahko bi me vprašali,« sem rekel.

»Lahko bi vas.«

Opravičilo je prišlo šele pri vratih, potiho. Nisem mu rekel, da ni nič hudega. Ker je bilo.

Dogovorili smo se za jasne stvari. Računi v kuverto. Denar samo za nakup. Mateja je uredila informacije za pomoč na domu, Andrej pa prevzel lekarno in sredine obiske.

Prve srede ga ni bilo. Druge je prišel. Počasi sem nehal poslušati, ali se bo ustavilo dvigalo.

Ko je Mariji nekega večera zmanjkalo moči v nogah, je pozvonila meni. Poklical sem pomoč in ostal pri njej do prihoda reševalcev. Na hodnik je prišla soseda Irena z odejo. Franc je odklenil vhod in počakal spodaj.

Naslednji dan je Irena vprašala, ali še kdo potrebuje kaj iz trgovine.

Zdaj nas je šest na listu ob oglasni deski. S telefonskimi številkami, seveda samo tisti, ki smo hoteli. Nobenega velikega projekta ni. Enkrat vrečka, drugič odvoz do zdravstvenega doma.

Marija mi še kuha kavo. Zadnjič je Andrej prinesel tri žemlje in vprašal, ali lahko prisede.

Včasih pomislim, kako blizu sem bil temu, da bi spet ostal za svojimi zaprtimi vrati. Koliko ljudi pa ostane samih samo zato, ker si po enem slabem doživetju ne upajo več potrkati?