Prodala sem hišo, da bi hčerki rešila stanovanje, potem pa mi je rekla: »Mami, pri nas zate ni več prostora.«

»Mami, kovček pusti pri vratih. Danes ne greš več nazaj z nami.«

Katja je to izgovorila tiho, skoraj nežno, kot da mi sporoča, da bo popoldne deževalo. Stala sem na hodniku doma za starejše, v roki držala plastično vrečko z zdravili, ob nogah pa moder kovček, ki mi ga je zjutraj spakiral zet Matej.

»Kako ne grem? Rekli ste, da imam samo pregled in nekajdnevno opazovanje.«

Katja je pogledala proti medicinski sestri, nato v tla.

»Tukaj ti bodo pomagali. Doma ne zmoremo več.«

Doma. Ta beseda me je zabolela bolj kot vse drugo. Njihov dom je bil kupljen tudi z mojim denarjem. Z denarjem od hiše, v kateri sem s pokojnim možem Jožetom preživela triintrideset let.

Ko je Jože umrl, je bila hiša pri Celju nenadoma prevelika in pretiha. Katja je takrat s svojo družino živela v najemniškem stanovanju v Ljubljani. Najemnina jim je požrla skoraj polovico prihodkov. Matej je delal v skladišču, Katja v računovodstvu manjšega podjetja, vnukinja Neža pa je ravno začela hoditi v šolo.

Nekega večera me je Katja poklicala v solzah.

»Mami, banka nama ne bo podaljšala roka. Če ne zbereva še sto tisoč evrov lastnih sredstev, stanovanje odpade.«

Vedela sem, koliko si želijo svojega doma. Vedela sem tudi, kako je živeti od položnice do položnice. Zato sem po nekaj neprespanih nočeh rekla, da bom prodala hišo.

Katja me je objela tako močno, da mi je zmanjkalo sape.

»Nikoli ti ne bova mogla povrniti tega.«

»Saj mi ni treba,« sem odgovorila. »Samo družina moramo ostati.«

Hišo sem prodala za sto oseminšestdeset tisoč evrov. Sto petinštirideset tisoč sem nakazala Katji in Mateju. Nekaj je šlo za poplačilo njunega starega dolga, večina pa za polog in zmanjšanje stanovanjskega kredita. Preostanek sem pustila zase.

Dogovorili smo se, da se preselim k njim. Stanovanje je imelo majhno dodatno sobo, komaj dovolj veliko za posteljo, omaro in stol. Meni se je zdela lepa. Na polici sem postavila Jožetovo fotografijo, na okensko polico pa vijolico iz stare hiše.

Prvo leto je bilo res lepo. Nežo sem čakala po pouku, kuhala kosilo in zlagala perilo. S svojo pokojnino sem plačevala polovico hrane in položnic. Ko je Matej ostal brez službe, sem tri mesece poravnala tudi obrok za kredit.

»Marija, rešila si nas,« mi je takrat rekel.

Potem pa so se stvari začele spreminjati. Počasi, skoraj neopazno.

Katjo je motilo, če sem pospravila kuhinjo po svoje. Matej je nehal jesti kosilo, ki sem ga skuhala. Neža je postajala najstnica in ni več potrebovala, da jo čakam pred šolo. Zvečer so se vsi trije zaprli v dnevno sobo, jaz pa sem ostala v svoji sobi in poslušala televizijo skozi steno.

Priznam, tudi jaz nisem bila vedno lahka. Katjo sem spraševala, zakaj toliko dela. Mateju sem enkrat očitala, da preveč zapravlja za avto. Ko sta se prepirala, sem stopila vmes, čeprav me nista prosila. Morda bi morala večkrat molčati. Samo zdelo se mi je, da imam pravico skrbeti. Saj sem bila del družine, ali ne?

Nekega jutra sem v kuhinji zaslišala Matejev glas.

»Tako ne moremo več. Ves čas je tukaj.«

Katja je šepnila nekaj, česar nisem razumela.

»Stanovanje je najino,« je nadaljeval. »Denar nama je dala. Ni ga posodila.«

Stopila sem v kuhinjo. Oba sta utihnila.

»Govorita o meni?«

Katja je začela brisati že čist pult.

»Mami, zadnje čase nisi dobro. Pozabljaš stvari. Enkrat si pustila prižgano ploščo.«

Res sem jo. Enkrat. Takoj sem jo ugasnila.

Naslednje tedne je vsak moj spodrsljaj postal dokaz. Če nisem našla očal, sem bila zmedena. Če sem ponoči šla dvakrat na stranišče, sem motila njihov spanec. Če sem vprašala, kdaj pridejo domov, sem jih nadzorovala.

Katja me je naročila pri zdravnici. Ta je rekla, da sem za svoja leta še precej samostojna, vendar bi mi koristilo več družbe in manj stresa. Katja je slišala samo besedi »več pomoči«.

Kmalu mi je prinesla obrazce.

»Samo prijava je, mami. Čakalne dobe so dolge. Ničesar še ne pomeni.«

Podpisala sem. Zaupala sem ji. Še danes ne vem, ali sem bila naivna ali samo obupano željna miru.

Dva meseca pozneje mi je Matej rekel, naj spakiram nekaj oblačil, ker grem za nekaj dni na okrevanje. Ko smo prispeli pred dom, me je stisnilo v prsih. Katja mi ni pogledala v oči.

»Vidva sta to že odločila,« sem rekla.

»Ne delaj prizora, prosim,« je siknil Matej.

Takrat sem prvič zakričala nanj.

»Prizor? Prodala sem svojo hišo, da imaš ti streho nad glavo!«

Obrnil se je stran. Katja je jokala, a me ni objela.

»Mami, tudi mi imamo pravico živeti. Neža potrebuje mir. Midva potrebujeva zasebnost.«

»In jaz? Kaj pa jaz potrebujem?«

Ni odgovorila.

V domu imam majhno sobo z drugo gospo, gospo Mileno. Ponoči govori v spanju in kliče svojega pokojnega moža. Moja pokojnina ne pokrije vse oskrbnine. Razliko za zdaj doplačuje Katja, vendar mi je že omenila, da bodo morali porabiti ostanek mojih prihrankov.

Stanovanje v Ljubljani je napisano nanju. Nikjer ni zapisano, da smem tam živeti. Ni pogodbe, ni dosmrtne pravice, samo obljuba, izrečena ob kuhinjski mizi. Takšne obljube očitno ne veljajo dolgo.

Katja pride približno enkrat na mesec. Prinese banane, kavo in vedno pogleda na uro. Matej ni prišel niti enkrat.

Neža pa prihaja sama. Sede na mojo posteljo, sezuje čevlje in mi pripoveduje o šoli. Zadnjič je iz torbe potegnila mojo staro vijolico.

»Mami jo je hotela vreči stran,« je zašepetala. »Jaz sem jo vzela.«

Takrat sem se prvič po dolgem času zjokala pred nekom. Neža me je objela in rekla, da ni vedela, da bom ostala tukaj. Verjamem ji. Otrok ne more popravljati odločitev odraslih.

Pred odhodom me je vprašala, ali sem jezna na njeno mamo.

Dolgo nisem vedela, kaj naj rečem.

»Bolj sem žalostna kot jezna,« sem ji priznala. »Jeza je vroča. To, kar čutim jaz, pa je mrzlo.«

Zdaj vsak večer gledam Jožetovo fotografijo in razmišljam, ali bi ravnala drugače, če bi lahko zavrtela čas nazaj. Verjetno bi Katji še vedno pomagala. Le vsega ji ne bi dala. Nekaj bi obdržala zase. Ne zaradi sebičnosti, ampak zato, ker tudi ljubezen potrebuje mejo.

Ali lahko otroku odpustiš, če te je sprejel samo, dokler si bil koristen? In ali sem bila res breme ali pa sem samo prepozno ugotovila, da v stanovanju, ki sem ga pomagala kupiti, nikoli nisem imela pravega doma?