Hčerka mi je rekla, da je njena tašča boljša mama od mene – ni vedela, čemu sem se odpovedovala zanjo

»Marjeta je zame naredila več v dveh letih kot ti v vsem mojem življenju.«

Hčerka je to izgovorila sredi moje majhne kuhinje, medtem ko je na štedilniku kipelo mleko. Nisem ga odstavila. Samo gledala sem jo, še vedno oblečena v zeleno službeno majico, z značko supermarketa pripeto nad srcem.

Bilo je skoraj deset zvečer. Po enajstih urah na blagajni so mi noge utripale od bolečine, a tisti stavek me je zadel nekam globlje.

»Nika, tega ne misliš resno,« sem rekla.

»Zakaj ne? Ko sem potrebovala prevoz na pregled, je prišla ona. Ko sva z Rokom urejala stanovanje, sta njegova starša plačala omare. Ko sem rodila, je bila Marjeta vsak dan pri meni. Ti pa si vedno delala.«

Mleko je steklo čez rob in zacvrčalo po vroči plošči. Obrnila sem se, da bi ga pobrisala. Predvsem zato, da Nika ne bi videla, kako se mi trese brada.

V supermarketu na obrobju Celja delam že šestnajst let. Moja plača z dodatki komaj preseže devetsto evrov. Če imam nedelje in praznike, je malo bolje, toda potem poslušam, da me nikoli ni doma.

Ko je bil moj nekdanji mož Andrej še z nama, je bilo vsaj za položnice. Potem je odšel k drugi in za sabo pustil kredit za avto, ki ga je vozil samo on. Preživnina je prihajala, kadar se je spomnil. En mesec sto petdeset evrov, naslednja dva nič.

Nika tega ni razumela. Bila je otrok. Tudi pozneje ji nisem povedala vsega. Hotela sem, da očeta ne sovraži.

Ko so njene sošolke hodile na morje, sem vzela dodatne izmene, da je lahko šla vsaj na tabor v Bohinj. Ko je potrebovala prenosni računalnik, sem tri mesece malicala žemljo iz včerajšnje zaloge in jogurt tik pred iztekom roka. Zanjo je bil računalnik darilo. Zame pa dva meseca skrivanja opominov za elektriko.

Ampak otrok ne vidi neplačanih položnic. Vidi prazen stol na šolski prireditvi.

In moj stol je bil velikokrat prazen.

Najhuje je bilo, ko je Nika zanosila. Prosila me je, naj jo peljem na pomemben pregled v Ljubljano, ker Rok ni mogel dobiti dopusta.

»Seveda bom,« sem ji obljubila.

Tisto jutro me je poklicala poslovodkinja Vesna. Sodelavka je zbolela, druga je imela bolnega otroka. Če ne pridem, je rekla, bo morala zapreti eno blagajno in naj si dobro zapomnim, kdo odloča o podaljšanju pogodbe.

Poklicala sem Niko.

»Ljubica, ne bo šlo. Poskusila sem, ampak—«

»Vedno je ampak,« me je prekinila.

Na pregled jo je peljala Marjeta. Upokojena računovodkinja z dobro pokojnino, svojim avtom in hišo brez kredita. Ne zamerim ji. Marjeta je prijazna ženska. Ko sva se srečali, me ni nikoli poniževala.

Mene je poniževalo že samo to, da je lahko dala Niki vse tisto, česar jaz nisem mogla.

Po rojstvu vnukinje Lare sem si uredila tri proste dni. Vsaj mislila sem, da sem si jih. Drugi dan so me iz trgovine klicali petkrat. Na koncu sem šla delat, ker mi je Vesna omenila, da je pred vrati dovolj ljudi, ki bi bili veseli moje službe.

Nika me je gledala, kako si obuvam čevlje.

»Greš? Zdaj res greš?«

»Samo za šest ur.«

»Mama, komaj sedim. Rok je v službi. Lara ves čas joka.«

»Po službi pridem nazaj.«

»Ni treba.«

Tisti njen »ni treba« je trajal skoraj leto dni.

Marjeta je medtem kuhala kosila, likala otroška oblačila in hodila z Laro na sprehode. Z možem Bojanom sta mladima pomagala tudi pri pologu za večje stanovanje. Jaz sem jima vsak mesec skrivaj nakazala petdeset evrov. Več nisem mogla.

Nika mi je denar nekoč vrnila.

V namen nakazila je napisala: »Raje pridi na obisk.«

Zabolelo me je, a sem bila tudi jezna. Kaj naj bi naredila? Pustila službo? Kdo bi plačal mojo najemnino, ogrevanje, hrano? Ona je v Marjetini polni shrambi videla ljubezen, v mojih praznih rokah pa nezanimanje.

In potem je prišlo tisto nočno soočenje v kuhinji.

»Veš, kaj je najhuje?« je rekla Nika. »Vedno govoriš, koliko si delala zame. Kot da bi ti morala biti hvaležna za vsak račun, ki si ga plačala. Jaz pa sem potrebovala mamo.«

Takrat sem počila.

»In jaz sem potrebovala pomoč!« sem zavpila. »Potrebovala sem nekoga, ki bi rekel, Maja, danes bom jaz plačal elektriko. Maja, ti sedi, jaz bom delal dve izmeni. Pa ni bilo nikogar! Bila sem sama, Nika. Čisto sama.«

Hčerka je obstala. Lara je v dnevni sobi začela jokati, vendar se nobena ni premaknila.

»Zakaj mi nisi povedala?« je tiho vprašala.

Odprla sem predal in iz njega potegnila staro modro mapo. V njej so bili opomini, odločbe o izvršbi in Andrejeva neplačana preživnina. Tudi račun za njen računalnik, razdeljen na štiriindvajset obrokov.

Nika je listala počasi. Pri enem papirju se ji je roka ustavila.

»Zaradi mene si vzela posojilo?«

»Zaradi naju. Da nisva ostali brez stanovanja.«

Sedla je za mizo in si pokrila obraz.

»Jaz sem mislila, da ti je služba pomembnejša od mene.«

»Meni je bila služba edini način, da sem te obdržala na varnem.«

Dolgo sva bili tiho. Nato je Lara spet zajokala. Tokrat sem vstala jaz, vendar me je Nika prijela za zapestje.

»Počakaj. Samo še nekaj mi povej. Zakaj nisi prišla na mojo podelitev diplome? Rekla si, da delaš. Poklicala sem v trgovino in so rekli, da te ni bilo.«

V trebuhu me je stisnilo. To skrivnost sem nosila šest let.

Tisti dan nisem delala. Bila sem na sodišču zaradi Andrejevega dolga, ker je bil avto kupljen na moje ime. Če ne bi šla, bi mi rubili del plače. Niki pa sem lagala, ker nisem hotela pokvariti njenega dne z očetovo novo polomijo.

»Morala bi mi povedati,« je zašepetala.

»Vem.«

Prvič nisem iskala izgovora.

Nisva se čudežno pobotali. Takšne rane se ne zaprejo v enem večeru. Nika mi še vedno kdaj očita, da Marjeta pomaga več. Jaz pa se moram ugrizniti v jezik, da ne začnem naštevati vseh svojih žrtev.

Zdaj imam vsako drugo sredo popoldne prosto. Vesna je zavijala z očmi, ko sem vztrajala, vendar sem prvič rekla, da ne morem vedno reševati trgovine. Takrat grem po Laro v vrtec. Skupaj pečeva palačinke, čeprav so prve skoraj vedno predebele.

Prejšnjo sredo je Nika prišla ponjo in na hladilniku opazila risbico. Na njej sva bili jaz in Lara, nad nama pa je z velikimi črkami pisalo BABI.

Nika je dolgo gledala risbo, potem pa me je objela. Nerodno, na hitro, kot da še ne veva, kako se to dela.

»Žal mi je za tisto, kar sem rekla o Marjeti,« je zašepetala.

»Tudi meni je žal, da sem mislila, da je dovolj, če samo preživiva.«

Še vedno ne vem, katera od naju ima bolj prav. Ali je ljubezen vredna manj, če je otrok zaradi nje pogosto čakal sam? In ali lahko mati nadomesti izgubljeni čas, ko ga končno neha prodajati za golo preživetje?