Težka odločitev: Ko sem mamo pripeljala domov, nisem pričakovala tega

»Ne morem več, Ana!« je mamin glas tresel zrak v moji dnevni sobi. Sedela je na kavču, roke so ji drgetale, oči so bile polne solz. »Tukaj ni mojega sveta. Tukaj ni nikogar, ki bi me razumel.«

Stala sem ob oknu in gledala na deževno ljubljansko ulico. V meni je vrelo. Po enem mesecu skupnega življenja sem bila na robu obupa. Ko sem jo pripeljala iz naše vasi pri Šmarju, sem bila prepričana, da delam nekaj dobrega. Da bom končno popravila vse tisto, kar nama je življenje vzelo – čas, pogovore, toplino. A zdaj sem se počutila kot popolna tujka v lastnem domu.

»Mama, trudim se, res se trudim …« sem zašepetala in se obrnila k njej. »Ampak tudi meni ni lahko. Tudi jaz imam svoje življenje.«

»Tvoje življenje? Saj ga sploh ne poznam več!« je zavpila in se obrnila stran. »Vse je drugače. Ti si drugačna. Tudi jaz sem drugačna.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi podira tla pod nogami. Spomnila sem se otroštva – kako sva skupaj hodili po travnikih, nabirali bezeg in peli stare pesmi. Kako je dišalo po kruhu iz krušne peči in kako je mama vedno našla čas zame, tudi če je bila utrujena od dela na polju. Zdaj pa … zdaj sva bili kot dve ladji, ki sta se izgubili v megli.

Prvi teden je še šlo. Mama je bila tiha, opazovala je moj vsakdan – služba v pisarni, hitenje po trgovinah, večeri pred televizijo. Poskušala sem ji približati mesto: peljala sem jo na tržnico, v park Tivoli, celo na koncert ljudskih pesmi v Cankarjev dom. A povsod je bila tiha, zmedena, kot da išče nekaj, česar ni več.

»Ana, tukaj ljudje ne pozdravljajo na ulici. Nihče ne pogleda v oči. Vsi samo hitijo,« mi je rekla nekega večera.

»Tako pač je v mestu, mama. Saj se boš navadila.«

A ni se navadila. Vsak dan je bolj venela. Začela je pozabljati stvari – kam je dala ključe, ali je že jedla zajtrk. Nekega dne sem jo našla na stopnišču bloka; stala je tam in gledala skozi okno.

»Čakam, da pride kdo mimo … mogoče kdo iz naše vasi.«

Srce me je zabolelo. Vedela sem, da ji trgajo korenine.

Tudi zame ni bilo lahko. Moje življenje se je obrnilo na glavo: služba je trpela, ker sem morala prej domov; prijatelji so me vabili ven, a sem jih vedno znova zavrnila; partnerja ni bilo več – ni zdržal napetosti in mojih nenehnih skrbi.

»Ana, ne moreš živeti samo za mamo!« mi je rekla prijateljica Petra nekega večera po telefonu.

»Kaj pa naj naredim? Saj nima nikogar drugega!«

»Ampak tudi ti si pomembna!«

Nisem ji znala odgovoriti. Počutila sem se ujeta med dolžnostjo in željo po lastnem življenju.

Nekega popoldneva sva imeli z mamo hud prepir. Prinesla sem ji zdravila in jo prosila, naj jih vzame.

»Ne bom jih! Saj nisem bolna! Ti bi me rada samo utišala!«

»Mama, prosim te …«

»Zakaj si me sploh vzela k sebi? Da boš imela mirno vest? Da boš lahko govorila prijateljem, kako skrbiš zame? Jaz nisem tvoja trofeja!«

Te besede so me zarezale globoko v srce. Tisto noč nisem spala. Hodila sem po stanovanju in razmišljala o tem, kaj sploh pomeni biti dobra hči. Ali pomeni žrtvovati vse za starša? Ali pomeni poslušati njegove želje ali ga zaščititi pred samim sabo?

Naslednje jutro sem poklicala teto Olgo iz vasi.

»Ana, Marija ni za mesto. Saj veš, da tukaj pri nas še vedno pridejo sosedje na kavo. Tu ima svoj vrt, svoje rože …«

»Ampak sama ne more več biti …«

»Pomagali ji bomo. Važno je samo, da ni sama.«

Po dolgem premisleku sem sprejela odločitev: mamo bom peljala nazaj v vas.

Ko sva se peljali skozi gozdove in polja proti Šmarju, je mama prvič po dolgem času tiho pela neko staro pesem. Ko sva prispeli do njene hiše, so jo pričakale sosede s potico in domačim kruhom.

»Marija! Končno si spet doma!«

Videla sem solze sreče v njenih očeh.

A ko sem se vračala v Ljubljano sama v avtu, me je preplavil val krivde in osamljenosti. Prijatelji so mi rekli:

»Kako si lahko to naredila? Saj si vendar njena hči!«

A nihče ni videl neprespanih noči, solza in nemoči.

Zdaj mineva že pol leta od takrat. Mama mi po telefonu pripoveduje o vrtu in sosedah; sliši se srečna. Jaz pa še vedno nosim težo odločitve.

Včasih ponoči sedim ob oknu in se sprašujem: Sem ravnala prav? Sem dobra hči ali sebična ženska? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?