Skrivnost pod mostom: Ko sem našel nekaj, kar mi je spremenilo življenje

»Ne, ne morem več!« sem si šepetal, ko sem s tresočimi rokami stiskal ključe v žepu in hitel čez Tivolski park proti domu. Bila je ena tistih noči, ko se ti zdi, da te nekaj preganja – ali pa bežiš pred samim sabo. Ura je bila skoraj polnoč, Ljubljana je bila tiha, le oddaljeni zvoki tramvaja in šumenje reke so spremljali moje korake.

Nenadoma sem zaslišal tih, komaj slišen jok. Najprej sem pomislil, da si domišljam. Morda kakšen pijanec, ki se je spotaknil ob robnik? Ali pa kakšna žival? Toda jok je bil preveč človeški, preveč obupan. Ustavil sem se na mostu čez Ljubljanico in pogledal navzdol. Tema je bila gosta kot smola, a nekaj v meni je vztrajalo: »Poglej!«

S tresočimi nogami sem se spustil po stopnicah pod most. Tam, med kupom starih kartonov in praznih pločevink, sem zagledal deklico. Bila je zavita v tanko odejo, oči rdeče od joka. »Prosim, ne povejte mami,« je zašepetala, ko me je zagledala.

Srce mi je padlo v hlače. »Kako ti je ime? Kaj delaš tukaj?« sem vprašal, čeprav sem se bal odgovora.

»Nika sem. Ne smem domov. Očka je spet kričal na mami. Rekla sem mu, naj neha, pa me je udaril…«

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnil sem se svojih otroških let v Kamniku, ko sem tudi sam bežal pred očetovim besom in materino nemočjo. »Nika, pojdi z menoj. Ne moreš ostati tukaj.«

Nika me je nezaupljivo pogledala. »Kdo ste?«

»Sem Matej. Sam živim blizu. Lahko pokličem tvojo mamo ali policijo…«

»Ne! Če pokličete policijo, bo še huje!«

Stal sem tam, razpet med odgovornostjo in strahom. Kaj naj naredim? Če jo odpeljem k sebi, bom morda naredil narobe. Če jo pustim tukaj, si tega nikoli ne bom odpustil.

Na koncu sem jo peljal k sebi domov. Pripravil sem ji topel čaj in ji dal svojo staro pižamo. Sedela sva v tišini; ona je gledala v tla, jaz pa sem iskal pogum za naslednji korak.

»Nika, veš… tudi jaz sem imel težko otroštvo. Moj oče… no, ni bil ravno prijazen človek.«

Pogledala me je s tistimi velikimi očmi in prvič se ji je na ustnicah narisal komaj opazen nasmeh.

Tisto noč nisem spal. V glavi so mi odzvanjale Nikine besede in spomini na lastno mladost. Spomnil sem se mame, ki je vedno govorila: »Matej, nikoli ne obračaj glave stran od trpljenja.«

Zjutraj sem poklical svojo sestro Petro. »Petra, našel sem deklico pod mostom. Doma ima težave… Kaj naj naredim?«

Petra je zavzdihnila: »Matej, ne moreš rešiti vseh otrok tega sveta. Ampak če ji lahko pomagaš vsaj za eno noč… naredi to.«

Nika je medtem tiho sedela na kavču in risala po mojem starem zvezku. Ko sem ji ponudil zajtrk, ga ni hotela jesti.

»Nika, kje živiš?«

»Na Viču. Ampak ne morem nazaj.«

»Kaj pa tvoja mama?«

»Ona nič ne more. Očka jo vedno utiša.«

V meni se je nabiral bes – na Nikinega očeta, na svojo nemoč, na vse odrasle, ki so kdajkoli obrnili glavo stran.

Tistega dne sem šel z Niko do njene šole. Ravnateljica me je sumničavo gledala: »Gospod Matej, razumem vašo skrb, ampak to ni vaša stvar.«

»Če bi bila vaša hči? Bi tudi rekli, da ni vaša stvar?« sem ji zabrusil.

Na koncu so poklicali socialno službo. Nika me je držala za roko in jokala: »Prosim, ne pustite me same!«

Ko so jo odpeljali, sem stal na hodniku in imel občutek, da mi nekdo trga srce iz prsi.

Doma me je čakala Petra s kavo v roki: »Si naredil prav?«

»Ne vem več. Vse življenje bežim pred svojimi demoni in zdaj… zdaj jih gledam v očeh nekoga drugega.«

Tiste dni nisem mogel jesti niti spati. V službi so opazili mojo odsotnost; šef mi je rekel: »Matej, če imaš težave doma, vzemi dopust.« Kako naj mu razložim, da so težave povsod – v meni, v Niki, v vsakem otroku na ulici?

Čez teden dni me je poklicala socialna delavka: »Gospod Matej, Nika vas želi videti.«

Ko sem jo obiskal v centru za krizne situacije na Poljanah, me je objela tako močno, da sem komaj dihal.

»Matej, hvala ti. Prvič imam občutek, da nekdo resnično vidi mene.«

Tisti objem mi je dal več kot vse pohvale v službi ali priznanja prijateljev.

Kasneje so Niko dodelili rejniški družini v Domžalah. Občasno sva si pisala pisma; v njih mi je pripovedovala o novih prijateljih in o tem, kako pogreša mamo.

Moja družina ni razumela moje navezanosti nanjo: »Matej, zakaj si tako obseden s to deklico? Saj ima zdaj ljudi okoli sebe.«

A jaz nisem mogel pozabiti tiste noči pod mostom – niti svojih otroških ran.

Nekega dne me je obiskala mama. Sedla sva na klopco pred blokom in rekla: »Veš Matej… tudi jaz sem kdaj želela pobegniti od vsega.«

Pogledal sem jo in prvič začutil njeno bolečino kot svojo.

Danes mineva leto dni od tiste noči. Nika mi je poslala risbo: dva človeka pod mostom in napis: »Hvala ker si me našel.«

Včasih ponoči še vedno slišim tisti jok pod mostom – ali pa le svoj notranji glas.

Se res lahko spremenimo ali smo vsi obsojeni ponavljati napake svojih staršev? Koliko poguma potrebujemo za to, da pogledamo bolečini naravnost v oči?