Ko sem krvavih rok iskala Piko pod bloki v Šiški: Kako mi je neznani kuža iztrgal življenje iz primeža izgube

Nisem vedela, ali kri na moji roki pripada meni ali Piki. Tekla sem med parkiranimi avtomobili pred blokom v Šiški, dež je padal tako ledeno, da so me pekle ličnice, in klicala sem njeno ime z glasilkami, ki jih je ves dan dušil jok. Soseda Maja je skozi priprta vrata kričala, naj neham tuliti kot volk sredi noči, a mene je gnala panika – izginila je! Pika, tista čudna, brezpasemska črna psička z nesorazmerno dolgimi ušesi, ki sem jo sprejela samo zato, ker sem po razvezi potrebovala razlog, da sploh še vstanem iz postelje.

Po ločitvi sem se preselila nazaj k mami v stanovanje, kjer sem kot otrok sanjarila o tem, kakšno bo moje odraslo življenje. Zdaj sem bila odrasla, a vsak dan bolj prazna. Stanovanje v bloku je dišalo po vlagi in ostankih maminega duhana. Medtem ko sem zavračala klice bivšega moža in ignorirala šepetanja sorodnikov o »spet enem propadlem zakonu«, sem v zavetišču skoraj avtomatsko rekla »ja« ponujeni Piki. Prvi večer se mi je usedla na noge in dihala tako hitro, da sem jo skoraj peljala na dežurno veterinarsko ambulanto. Njen zadah je bil mešanica briketov in stare rjave vode – čisto nasprotje toplega vonja, ki sem si ga predstavljala, ko sem si želela psa. A vseeno je bila tu.

Prva nepreklicna odločitev je bila, da je ostala – čeprav je mama protestirala, da bo morala zamenjati kavč in da so v bloku psi prepovedani. Odpovedala sem si celo popoldansko delo v bližnjem Sparu, ker je Pika vsakič, ko sem jo pustila samo, tulila tako grozljivo, da so me sosedje začeli ignorirati v dvigalu. Plačilo najemnine in položnic je postalo še bolj napeto, a sem bila odločena, da je ne vrnem nazaj v zavetišče. Nisem tega zmogla, čeprav so me zaradi stalne utrujenosti bolela kolena in sem ponoči poslušala, kako Pika s kremplji praska po vratih in me išče.

Zjutraj so bili sprehodi najtežji. Megla ob Rožniku je dišala po mokri zemlji in pokvarjenih kosteh. Ko sem držala povodec, sem v hladnem zraku čutila Pikino sapo: nemirno, hitrejšo od moje srčne frekvence, kot da bo vsak trenutek zdrvela v neznano. Srečala sem starega soseda Bojana, ki mi je nekoč pomagal nositi vrečke iz Mercatorja. Tokrat se ni ustavil. Samo gledal me je, potem pa odkimal in šel naprej, kot da sem postala nevidna, odkar imam psa in sem »tista, ki se ji je sesulo življenje«.

Ko sem prvič zbolela, prehlad, ki je prešel v bronhitis, sem razmišljala, ali naj mamo prosim, da pelje Piko ven. Ampak mama je trdila, da ji pes smrdi, in da jo bo ugriznila. Tako sem v najbolj mrzlem jutru, s tresočimi rokami in glavobolom, Piko peljala do obvoznice. Njen vonj je bil zdaj že bolj poznan – mešanica poletne trave in moje stare odeje. Včasih sem jo objela, čeprav je bila njena dlaka polna blata. Takrat sem prvič začutila toploto, ki ni bila samo telesna – ampak kot da mi izpod reber prežene led, ki se je tam nabiral vse od dne, ko sem zapustila svoj nekdanji dom.

Druga odločitev je bila, da sem morala zaradi Pika začeti pogovarjati z ljudmi, ki sem jih prej odganjala. Najprej veterinar – v ambulanti v Mostah so mi rekli, da bo treba Piko cepiti proti steklini, kar me je stalo skoraj polovico moje socialne pomoči. Ko sem tam srečala Nadjo, ki je prav takrat iskala začasni dom za še enega psa, me je povabila na pasji pohod v Tivoli. Čeprav sem zmrzovala in je Pika hotela napasti vsakega večjega psa, sem prvič po mesecih med pogovorom pozabila na svojo osamljenost. Nadjin glas je dišal po popranem čaju, njena bunda pa je bila prekrita s pasjimi dlakami – vse to mi je delovalo bolj domače kot karkoli, kar sem imela doma.

Tretja odločitev, ki je spremenila tok mojega življenja, je bila, da sem zaradi Pika sprejela novo službo – čistila sem stopnišča v sosednjem bloku, kjer so dovolili pse. Služba ni bila nič posebnega, a urnik sem lahko prilagodila Pikini rutini, in še pomembneje – tam sem spoznala starejšo gospo Petro, ki je vsak dan prinesla Piki domač piškot. S Petro sem spet začela zaupati ljudem, čeprav sem se dolgo bala, da me bodo ranili kot bivši mož.

Kljub vsemu sem se večkrat jezila na Piko. Ko sem morala za nujno operacijo izbrati med veterinarjem in odplačilom dolga za ogrevanje. Ko sem ji v snegu čistila razpokane blazinice na tačkah in mi je smrdela po postanem pesku, sem si želela, da bi bila spet sama in ne bi bila za nikogar odgovorna. Ampak – vsakič, ko mi je ponoči polagala glavo v naročje in je tiho, s toplim telesom, dihala ob mojem trebuhu, sem vedela, da je njena prisotnost močnejša od moje potrtosti.

Najbolj sem se zlomila tisto noč, ko je izginila. Vrata na hodniku so ostala priprta, in Pika je stekla v temo. Zunaj je lilo, v zraku se je mešal vonj po mokri asfaltu in cigaretnem dimu iz bližnjega bara. Iskala sem jo, kričala, klicala, dokler nisem skoraj izgubila glasu. Ko sem jo končno našla, je ležala pod avtom, krvavo šepala, a me je gledala z očmi, v katerih sem prvič v življenju prepoznala brezpogojno zaupanje. Tisto noč sem jo držala pri sebi in slišala, kako ji srce bije prehitro.

Po nekaj tednih okrevanja je Pika postala bolj umirjena, jaz pa manj zagrenjena. S Petino pomočjo sem si uredila začasno najemno sobo, kjer so psi dobrodošli in kjer me nihče ne gleda kot zgubo. Zamenjala sem še eno službo, zdaj delam v cvetličarni, kjer Pika spi pod pultom in odganja osamljenost strank. Mama mi še vedno očita, da sem »izbrala psa namesto normalnega življenja«, a jaz sem prvič po letih čutila, da nekaj počnem prav.

Življenje ni postalo lažje, ni čudežnega zaključka. Vsak mesec štejem kovance za veterinarske preglede in položnice. Pogosto sem izčrpana in včasih še vedno obžalujem nekatere odločitve. Ampak vem, da brez Pike ne bi nikoli več zaupala niti sebi, še manj svetu. Včasih me prešine: je zvestoba, ki jo damo psu, vredna več kot tista, ki jo damo ljudem? Bi danes, če bi lahko, izbrali drugače?