Nisi več ena izmed nas – Zgodba o izključenosti, ki raztrga dušo

»Tjaša, dovolj je bilo. Nisi več ena izmed nas,« je rekla mama, njen glas je bil hladen kot ledena voda, ki ti steče za vrat. Stala sem na hodniku, v roki sem še vedno držala ključe, ki so mi zdaj postali tuji. Oče je sedel v dnevni sobi, pogled je imel prilepljen na televizijo, a sem čutila, da posluša vsak moj vdih. Moja mlajša sestra, Nina, je stala na vrhu stopnic, v očeh ji je žarel strah, a ni rekla ničesar. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka – občutka, da sem nenadoma postala tujec v lastnem domu.

Vse se je začelo nekaj mesecev prej, ko sem se odločila, da ne bom več hodila v cerkev. Pri nas v Škofji Loki je bila vera vedno pomembna, mama je pela v cerkvenem zboru, oče je bil član župnijskega sveta. Ko sem jim povedala, da ne verjamem več, da se ne najdem več v tem, je v hiši zavladala tišina, ki je bila hujša od vsakega kričanja. Mama je tisti večer samo vstala od mize, krožnik je pustila nedotaknjen, in odšla v spalnico. Oče je rekel: »Tjaša, to ni prav. To ni naša pot.«

Sprva sem mislila, da bo minilo. Da bo mama razumela, da sem odrasla, da imam pravico do svojih odločitev. A z vsakim dnem je bilo slabše. Začeli so me izključevati iz pogovorov, iz družinskih načrtov. Ko so šli na izlet na Bled, so mi samo pustili listek na mizi: »Odhajamo. Kosilo je v hladilniku.« Nina je bila edina, ki mi je še kdaj poslala sporočilo: »Pogrešam te. Zakaj si morala vse povedati?«

V šoli sem se trudila, da bi bila močna. A sošolci so hitro opazili, da nekaj ni v redu. Moj najboljši prijatelj, Matej, me je vprašal: »Tjaša, kaj je narobe?« A nisem mogla govoriti. Kako naj razložim, da me lastna družina ne sprejema več? Da sem v hiši, kjer sem odrasla, postala gostja? Ko sem prišla domov, sem vedno najprej preverila, ali je kdo doma, da sem se lahko skrila v svojo sobo. Mama je začela zaklepati omaro z družinskimi fotografijami. Ko sem jo vprašala, zakaj, je rekla: »Nekatere stvari niso več tvoje.«

Nekega večera sem slišala, kako se starša prepirata. Oče je rekel: »Ne moreš je kar izbrisati. Je najina hči.« Mama je odvrnila: »Ne vem, če je še. Poglej jo, ne spoštuje ničesar, kar nama pomeni vse.« Takrat sem prvič pomislila, da bi odšla. Da bi pustila vse za sabo in začela znova. A kam naj grem? Pri sedemnajstih nimaš veliko možnosti. Prijatelji so me vabili, naj pridem k njim, a nisem hotela biti breme. Počutila sem se, kot da sem izgubila vse – dom, družino, varnost.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci ob Sori in gledala, kako voda teče mimo. Pristopila je starejša gospa, ki sem jo poznala iz sosednje ulice. »Tjaša, kaj pa ti tukaj sama?« je vprašala. Nisem ji znala odgovoriti. Samo solze so mi polzele po licih. Usedla se je poleg mene in rekla: »Veš, včasih družina ni tista, ki te rodi. Včasih si jo moraš ustvariti sam.« Te besede so mi ostale v mislih še dolgo potem.

Doma je bilo vedno huje. Mama me je začela ignorirati, kot da sem zrak. Oče je bil tiho, a sem videla, da ga boli. Nina je bila razpeta med nama. Nekega večera je prišla v mojo sobo, se usedla na posteljo in rekla: »Zakaj si morala vse povedati? Zdaj je vse narobe.« Objela sem jo in ji šepnila: »Nisem hotela, da bi bilo tako. Samo iskrena sem hotela biti.«

Ko sem končala srednjo šolo, sem se odločila, da grem študirat v Ljubljano. Mama ni rekla niti besede, ko sem pakirala kovčke. Oče mi je na skrivaj stisnil v roko nekaj denarja in rekel: »Če boš kdaj potrebovala pomoč, pokliči.« Nina je jokala, ko sem odhajala. »Obljubi, da se boš vrnila,« je rekla. Obljubila sem, a nisem vedela, ali bom lahko držala besedo.

V Ljubljani sem prvič začutila svobodo. Stanovala sem v študentskem domu, kjer je bilo vse polno različnih ljudi, različnih zgodb. Tam sem spoznala Ano, ki je prav tako imela težave doma. Skupaj sva preživljali dolge večere, se pogovarjali o vsem, kar naju je bolelo. Prvič sem začutila, da nisem sama. Da obstajajo ljudje, ki te sprejmejo takšnega, kot si.

A kljub vsemu sem vsako nedeljo zvečer sedela ob oknu in gledala proti severu, proti domu. Spraševala sem se, ali me kdo pogreša. Ali mama kdaj pogleda mojo sliko. Ali oče ponoči razmišlja o meni. Pisala sem Nini, a odgovori so bili vedno krajši. »Vse po starem,« je pisala. »Mama ne govori o tebi.«

Po dveh letih sem se odločila, da grem domov za praznike. Srce mi je razbijalo, ko sem stopila skozi vrata. Mama je bila v kuhinji, ni me pogledala. Oče je rekel: »Pozdravljena, Tjaša.« Nina me je objela, a sem čutila, da je med nama zid. Med kosilom je mama vstala in odšla od mize. Nihče ni rekel ničesar. Počutila sem se, kot da sem duh.

Tisto noč nisem mogla spati. Hodila sem po hiši, gledala stare fotografije, poslušala tišino. Spraševala sem se, ali sem naredila prav. Ali bi morala molčati, se pretvarjati, da sem nekdo drug, samo zato, da bi bila sprejeta? Ali je družina res nekaj, kar si zaslužiš samo, če si takšen, kot si oni želijo?

Zjutraj sem odšla. Nihče me ni pospremil. V Ljubljani sem se vrgla v študij, v novo življenje. Počasi sem si ustvarila svoj krog ljudi, svojo »družino«. A rana je ostala. Vsakič, ko sem videla mamo na tržnici, je pogledala stran. Oče mi je občasno pisal, a vedno na skrivaj. Nina je odrasla, odšla študirat v Maribor. Pisala mi je: »Mogoče bo nekoč bolje.«

Danes, ko sedim v svojem majhnem stanovanju in gledam slike iz otroštva, se sprašujem: Kaj pomeni biti družina? Je to kri, skupni priimek, ali je to nekaj več? Ali lahko odpustiš tistim, ki te izključijo, samo zato, ker si drugačen? In ali si sploh še želiš, da bi te sprejeli nazaj?

Mogoče je družina res nekaj, kar si moraš ustvariti sam. Ampak ali to pomeni, da nikoli več ne bom ena izmed njih? Ali je mogoče, da se nekoč spet najdemo? Kaj vi mislite – je družina nekaj, kar lahko izgubiš, ali nekaj, kar ostane za vedno, ne glede na vse?