Ko je mama napovedala obiske, sem spet začutila tisti znani stisk v želodcu, ki me nikoli ni povsem izpustil. Od nekdaj se v svoji družini počutim kot tujek, a tokrat sem se odločila, da ne bom več bežala pred vsem, kar boli. Zbrala sem pogum, da se soočim s preteklostjo, čeprav me je bilo srh, in sem upala, da si bom končno priborila svoj prostor.
Zgodbo pišem iz najglobljega dela srca. Moja mama, nekoč moj največji zgled in zavetje, je po svoji poroki izbrala življenje, v katerem zame ni bilo več prostora. Pišem o bolečini, izdaji in iskanju poti k sebi, ko se moraš odločiti, ali lahko odpustiš, potem ko te lastna mati pusti za sabo.
Moje ime je Tjaša in tisti večer, ko mi je mama rekla, da nisem več del naše družine, se mi je svet sesul. Preplavili so me občutki osamljenosti, jeze in neskončnega iskanja novega smisla pripadnosti. Še danes se sprašujem, kaj v resnici pomeni biti družina.
V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.
