Nevidne vezi: Ko družinske vezi postanejo bojišče

»Spet kliče,« je Matej tiho rekel, ko je pogledal na zaslon svojega telefona. Njegov glas je bil napet, skoraj prestrašen, kot bi pričakoval, da bom eksplodirala. V tistem trenutku sem dojela, da nisem več sama v svoji utrujenosti – bila sem ujeta med dvema ognjema: svojo novo vlogo matere in nevidnimi zahtevami njegove matere.

»Povej ji, da danes ne moreš,« sem zašepetala, čeprav sem vedela, da bo naredil ravno nasprotno. Naša hči Lana je pravkar zaspala po treh urah neutolažljivega joka. Moje roke so bile še vedno prepojene z njenim potenjem in solzami. V prsih me je stiskalo od skrbi in izčrpanosti.

Matej je odšel v kuhinjo in tiho govoril z Marijo. Slišala sem le drobce: »Ja, mama … Saj veš, Lana … Ne, danes res ne morem …« Slišala sem vzdih in potem tišino. Ko se je vrnil, je imel na obrazu tisti znani izraz krivde.

»Pravi, da bi rada prišla na obisk. Danes. Prinese kosilo.«

Zavzdihnila sem. »Matej, komaj sem jo uspavala. Če pride zdaj …«

»Saj veš, kako je. Če ji rečem ne, bo užaljena.«

V meni je zavrelo. Kolikokrat sem že požrla svoje občutke zaradi njegove mame? Kolikokrat sem ostala sama z dojenčkom, medtem ko je on hitel k njej popravljat pipe ali kosit travo? Kolikokrat sem si želela, da bi me kdo vprašal, kako sem jaz?

Ko je Marija prišla, je vstopila brez trkanja. Njena torba je bila polna hrane in nasvetov. »Lana še vedno joka? Veš, v mojih časih smo jih dali v voziček na balkon in so zaspali kot top. Ti pa jo preveč crkljaš.«

Stisnila sem zobe. »Vsak otrok je drugačen, Marija.«

»Saj vem, ampak vseeno … Saj boš videla, ko boš imela še drugega. Prvi je vedno najtežji.«

Matej je stal ob strani in gledal v tla. Nisem vedela, ali ga je sram mene ali svoje mame.

Tisti večer sem jokala pod tušem. Voda ni mogla sprati občutka neuspeha in osamljenosti. Zakaj sem imela občutek, da me nihče ne sliši? Da so moje potrebe vedno na zadnjem mestu?

Naslednji teden se je ponovilo. Marija je spet prišla nenapovedano. Lana je imela vročino in bila sem prestrašena. Marija je vztrajala: »Daj ji kamilični čaj! To vedno pomaga.« Ko sem rekla, da bom raje poklicala pediatrinjo, je zavila z očmi: »Danes vse mame komplicirate.«

Zvečer sem Mateju rekla: »Ne morem več tako. Potrebujem te tukaj. Potrebujem tvojo podporo.«

Pogledal me je s tistim utrujenim pogledom: »Saj veš, da mi je težko reči ne.«

»Ampak meni tudi ni lahko! Zakaj so njene potrebe vedno pred mojimi? Pred našimi?«

Prvič po dolgem času sva se sprla. Glasovi so postali ostri. Lana se je prebudila in začela jokati. Oba sva utihnila in stekla k njej.

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki so ujele sebe v podobnih zgodbah – med pričakovanji tašč, možev in družbe ter lastnimi potrebami.

Naslednji dan sem poklicala svojo mamo. »Mami, zakaj mi nihče ne pove, kako težko je biti mama? Zakaj se moram boriti za vsak trenutek miru?«

Moja mama je bila tiho. Potem pa: »Ker smo vse mislile, da moramo biti močne. Da moramo potrpeti.«

»Ampak jaz ne zmorem več potrpeti.«

»Potem pa povej Mateju. Povej Mariji.«

Tisti vikend smo šli k Mariji na kosilo. Že na vratih me je objela premočno in rekla: »Kako si?«

Odgovorila sem iskreno: »Utrujena sem. In potrebujem več prostora zase in za svojo družino.«

Marija me je pogledala presenečeno. Matej me je prijel za roko.

»Mami, poslušaj jo, prosim.«

V zraku je visela tišina. Potem pa: »Nisem vedela … Saj samo pomagat hočem.«

»Vem. Ampak včasih potrebujemo samo mir.«

Tisti dan smo prvič govorili odkrito o tem, kaj kdo potrebuje. Ni bilo lahko – solze so tekle po licih vseh treh generacij.

Še vedno ni popolno. Marija še vedno včasih pokliče ob nepravem času. Matej še vedno kdaj omahuje med mano in njo. Ampak zdaj vsaj vem, da imam pravico do svojih občutkov.

Včasih se vprašam: Koliko žensk še vedno molči? Koliko nas še vedno misli, da moramo biti tihe in potrpežljive? Morda pa bi morale večkrat reči – dovolj imam.