Stala sem na hodniku z vrečko dragih otroških oblačil v roki, ko mi je mož pred vrati trgovine rekel, da iz najine hčerke delam izložbo za svoje rane iz otroštva. Takrat sem bila besna in prepričana, da ji samo privoščim to, česar meni nihče ni mogel. Potem pa sem jo nekega popoldneva zagledala v blatu, v strgani trenirki, srečnejšo kot kdajkoli v vseh tistih lepih oblekah, in vse v meni se je začelo lomiti.