Med ljubeznijo in dediščino: Družinska drama v srcu Ljubljane

»A res misliš, da ti pripada več kot meni?« Marko je zagrmel takoj, ko je stopil skozi vrata. Njegov glas je bil oster kot nož, oči pa polne zamere. Mama je stala ob oknu in gledala ven, kot da bo tam našla odgovor na vprašanja, ki so nas razjedala že tedne. Jaz sem sedela za mizo, z rokami stisnjenimi v pest pod prtom, da ne bi videla, kako se mi tresejo.

Oče je umrl pred tremi tedni. Nenadoma. Srčni infarkt. Vse se je zgodilo tako hitro, da še zdaj ne verjamem povsem, da ga ni več. Bil je steber naše družine – tisti, ki je vedno pomiril prepire in nas spomnil, kaj pomeni biti skupaj. Zdaj pa smo ostali sami s praznino in s starim stanovanjem v Šiški, ki je nenadoma postalo jabolko spora.

»Nisem rekla, da mi pripada več,« sem tiho odgovorila. »Ampak veš, da sem jaz skrbela za očeta zadnja tri leta. Ti si bil v Mariboru, mama pa si imela službo v domu za ostarele. Jaz sem bila tista, ki sem ga vozila na preglede, mu kuhala in ponoči vstajala, ko ga je dušilo.«

Marko se je zasmejal – tisti grenki smeh, ki ga poznam že od otroštva. »A zdaj boš štela ure? Saj si tudi ti živela tukaj! Pa kaj misliš, da jaz nisem imel svojih skrbi?«

Mama se je končno obrnila k nama. Njene oči so bile rdeče od joka. »Prosim, nehajta. Oče si tega ne bi želel. Vem, da je težko, ampak moramo najti rešitev.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi solze nabirajo v očeh. Vse življenje sem bila tista, ki je popuščala – med njima sem vedno igrala vlogo mirovnice. Ampak zdaj nisem več mogla. Stanovanje ni bilo le nepremičnina; bilo je vse, kar mi je ostalo od očeta. Vsak kotiček me je spominjal nanj – na vonj po kavi zjutraj, na njegove šale ob nedeljskih kosilih.

»Mama, ne gre samo za stanovanje. Gre za to, da imam občutek, da me nihče ne razume. Da nihče ne vidi vsega truda in bolečine zadnjih let.«

Marko je zavzdihnil in se usedel nasproti mene. »Vsi smo izgubili očeta. Tudi jaz ga pogrešam. Ampak če prodamo stanovanje in si razdelimo denar, lahko vsak začne znova.«

»Kam pa naj grem?« sem skoraj zakričala. »Kje naj najdem dom? Ti imaš svoje življenje v Mariboru! Jaz pa … jaz nimam ničesar drugega.«

V sobi je zavladala tišina. Slišalo se je le tiktakanje stare ure na steni – tista ura, ki jo je oče popravljal vsakih nekaj mesecev in ki zdaj ni več šla prav.

Mama je sedla poleg mene in mi prijela roko. »Irena, vem, da ti ni lahko. Ampak moramo biti pošteni do vseh.«

»Kaj pa je pravično?« sem zašepetala. »Je pravično to, da nekdo dobi več samo zato, ker je bil zraven? Ali zato, ker je bolj glasen?«

Marko se je zresnil. »Poglej … če ti stanovanje toliko pomeni, ga lahko obdržiš. Ampak potem mi izplačaj moj delež.«

Zasmejala sem se skozi solze. »In kje naj dobim toliko denarja? Moja plača v knjižnici komaj zadošča za položnice!«

Mama je pogledala v tla. »Mogoče bi lahko našli kak kompromis … mogoče bi lahko nekaj časa še ostali skupaj?«

Oba z Markom sva jo pogledala – on z nejevero, jaz s kančkom upanja.

»Mama … saj veš, da to ne bo šlo. Preveč smo si različni.«

Marko je vstal in začel hoditi po sobi. »Glejta … jaz nimam časa za te prepire. Imam službo, imam družino … Ne morem vsak vikend prihajati v Ljubljano zaradi papirjev in odvetnikov.«

»Torej ti gre samo za denar?« sem ga izzvala.

»Ne gre samo za denar! Gre za to, da hočem zaključiti to poglavje! Oče je umrl! Zakaj bi morali še naprej trpeti?«

V meni se je nekaj zlomilo. Vsa leta sem upala, da bomo po očetovi smrti postali bolj povezani – da bomo skupaj žalovali in si pomagali. Namesto tega smo postali tujci.

Mama je vstala in šla v kuhinjo skuhat kavo – kot vedno, ko ni vedela več, kaj reči.

Marko me je pogledal naravnost v oči: »Irena … če ti to stanovanje pomeni dom, potem naj bo tvoje. Ampak prosim te – ne vleci tega v nedogled.«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. V glavi so mi odmevale besede: dom … pravičnost … družina … dediščina …

Ko smo sedeli ob kavi – vsak zatopljen v svoje misli – sem pomislila na vse družine po Sloveniji, ki jih razdirajo podobni prepiri. Koliko bratov in sester se nikoli več ne pogovori zaradi nekaj kvadratnih metrov ali nekaj tisoč evrov?

Ko sta Marko in mama odšla – vsak s svojo bolečino – sem ostala sama v praznem stanovanju. Pogledala sem očetovo sliko na polici in tiho vprašala: »Oči … ali si res želel, da nas dediščina tako razdeli? Je vredno izgubiti družino zaradi denarja? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«