Moje ime je Tjaša in sedim za starim hrastovim kuhinjskim mizo v našem stanovanju v Šiški, čakam mamo in brata, da se pogovorimo o delitvi dediščine po očetovi smrti. Srce mi razbija, dlani se mi potijo, v glavi pa mi odmevajo očetove besede o tem, kako je družina najpomembnejša – a zdaj se zdi, kot da nas bo prav dediščina raztrgala. Ta dan je poln napetosti, solz in odločitev, ki bodo za vedno zaznamovale našo družino.
V trenutku, ko sem stal pred očetovim grobom, so mi po licih tekle solze, ki jih nisem mogel zadržati. Mineva leto dni, odkar sem izgubil človeka, ki mi je bil vse, in še vedno se borim z bolečino praznine, ki jo je pustil za seboj. A letos, na obletnico njegove smrti, sem prejel nekaj, kar mi je za vedno spremenilo pogled na izgubo in ljubezen.
Moje ime je Irena in sedim za starim kuhinjskim mizo v našem stanovanju v Šiški, kjer čakam mamo in brata Marka na pogovor o delitvi dediščine po očetovi smrti. Srce mi razbija, v glavi pa se mi vrtijo vprašanja, kako smo lahko dovolili, da denar in stanovanje raztrgata našo družino. Ta dan je poln napetosti, solz in odločitev, kjer se prepletajo ljubezen, pohlep in upanje, da bom ostala zvesta sebi.
