Moj Plača Ni Ljubezen: Med Strahom in Svobodo
»Kje imaš plačilno listo?« je vprašal Marko, še preden sem sezula čevlje. Njegov glas je bil tih, a v njem je bilo nekaj, kar me je vedno znova stisnilo v želodcu. V roki sem še držala torbico, v kateri so bili moji ključi, telefon in tisti beli kuverti z logotipom podjetja. Plača. Moj trud. Moja svoboda? Ali pač ne.
»V torbici je,« sem zamrmrala in mu jo izročila. Nič več nisem spraševala, zakaj. Tako je bilo že deset let. Ko sva se poročila, sem verjela, da je to nekaj normalnega. Marko je vedno govoril: »Saj veš, da znam bolje upravljati z denarjem. Ti si preveč naivna.« In jaz sem mu verjela. Bila sem mlada, zaljubljena in prepričana, da je ljubezen žrtev.
A danes, ko sem stala v hodniku najinega majhnega stanovanja v Šiški, sem začutila nekaj drugega. Nekakšen upor v prsih. Mogoče je bilo krivo to, da sem zadnje čase na avtobusu poslušala oddaje o finančni neodvisnosti žensk. Mogoče so bile krive sodelavke, ki so se smejale ob kavici in govorile o svojih sanjah – potovanju na Islandijo, novem kolesu, tečaju joge. Jaz pa sem bila tiho. Nisem imela svojih sanj. Imela sem Markove načrte.
»A si spet kupila kavo v službi?« je vprašal in preletel izpisek bančnega računa. »Veš, da imamo doma kavo.«
»Samo enkrat ta teden,« sem tiho odgovorila.
»To je enkrat preveč.«
Včasih sem si mislila, da pretirava. Da bo minilo. Da bo postal bolj sproščen, ko bova imela več denarja. A denarja nikoli ni bilo dovolj. Vedno je bilo nekaj – avto, popravilo pralnega stroja, nova zimska jakna za sina Nejca. In vedno sem bila jaz tista, ki je morala pojasnjevati vsak evro.
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala v megleno Ljubljano. Slišala sem Markove korake v kuhinji in Nejčev smeh iz otroške sobe. V roki sem držala skodelico čaja in razmišljala o svoji mami. Tudi ona je bila tiha ženska. Oče ji nikoli ni dovolil imeti lastnega računa. Ko je umrl, ni znala niti dvigniti denarja na bankomatu.
»Neža!« me je poklical Marko iz kuhinje. »Pridi pogledat račun za elektriko! Spet smo porabili preveč!«
V tistem trenutku me je prešinilo: ali bom tudi jaz nekoč stara ženska brez lastne volje? Ali bom Nejcu vzor ali opozorilo?
Naslednji dan v službi sem se usedla k Nini med malico. Bila je nova sodelavka, samozavestna in vedno nasmejana.
»Nina, a ti doma razpolagaš s svojo plačo?« sem jo vprašala.
Pogledala me je presenečeno: »Seveda! Zakaj pa ne? Saj si jo zaslužim.«
Zardela sem in sklonila pogled.
»Neža, a si v redu?«
Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Prvič po dolgih letih me je nekdo vprašal nekaj tako preprostega – in nisem znala odgovoriti.
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Ninine besede: »Saj si jo zaslužim.«
Naslednji mesec sem prvič zamolčala višino plače pred Markom. Del sem prenakazala na varčevalni račun, ki sem ga odprla na skrivaj. Srce mi je razbijalo kot noro, ko sem mu izročila kuverto z manj denarja.
»A si imela manjšo plačo?«
»Ja, nekaj so mi trgali zaradi bolniške.«
Laž mi je sedla na dušo kot kamen. A prvič po dolgem času sem se počutila živo.
Tako se je začelo moje dvojno življenje. Čez dan sem bila pridna žena in mama, zvečer pa sem na skrivaj brskala po spletu za informacijami o finančni neodvisnosti in pravicah žensk v Sloveniji. Prijavila sem se na brezplačno svetovanje pri Zvezi prijateljev mladine.
Na prvem srečanju me je svetovalka Petra pogledala naravnost v oči: »Neža, to ni ljubezen. To je nadzor.«
Zlomila sem se in zajokala kot otrok.
Doma pa se je napetost stopnjevala. Marko je postal še bolj sumničav. Začel mi je brskati po telefonu, preverjati elektronsko pošto.
»A imaš kaj za skrivati?«
»Ne.«
Laž se mi je že poznala v glasu.
Nekega večera sva se sprla zaradi 20 evrov, ki jih nisem znala pojasniti.
»Kaj misliš, da si? Da boš kar sama odločala? Saj veš, kdo nosi hlače v tej hiši!«
Takrat me je prvič udaril.
Nejc je stal na hodniku in jokal: »Mami!«
V tistem trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Vse moje strahove so preplavili valovi besa in sramu.
Naslednje jutro sem Nejca peljala v vrtec in šla naravnost na policijo.
»Gospa Neža Novak? Kako vam lahko pomagamo?«
Roke so se mi tresle, ko sem povedala svojo zgodbo – o letih nadzora, poniževanja, o udarcu in o tem, kako sem izgubila sebe.
Policistka me je prijazno prijela za roko: »Niste sami.«
Tisti dan se je začelo moje novo življenje.
Marko ni mogel verjeti, ko sem mu povedala, da odhajam. Grozil mi je z odvzemom sina, z revščino, s sramoto pred sosedi.
A jaz nisem več verjela njegovim besedam.
Po mesecih pravnih bitk in pogovorov s psihologinjo sem končno dobila občutek svobode. Ni bilo lahko – bilo je strašno težko. Najbolj zaradi Nejca, ki ni razumel, zakaj ne živimo več skupaj.
A vsak mesec, ko dobim plačo na svoj račun in kupim sebi kavo ali Nejcu sladoled brez slabe vesti, vem: vredna sem več kot le žena ali mama ali delavka. Sem Neža – ženska z lastnimi sanjami.
Včasih ponoči še vedno slišim Markov glas v glavi: »Saj veš, kdo nosi hlače v tej hiši!«
Ampak zdaj si sama odgovarjam: »Jaz jih nosim – zase in za svojega sina.«
Se tudi vi kdaj vprašate: kje so meje med ljubeznijo in nadzorom? Koliko svobode ste pripravljeni žrtvovati za mir v hiši?