Tistega večera me je tašča pred vsemi ponižala in me izgnala z družinske večerje, ne da bi vedela, da sem prav jaz lastnica restavracije. V družini svojega moža sem se vedno počutila kot tujec, a tokrat sem morala razkriti resnico o sebi. Zgodba o tem, kako težko je biti sprejet, če ne ustrezaš pričakovanjem drugih.
Moje ime je Dario in vse se je začelo tistega večera, ko sem po naključju slišal očima reči: ‚Ni moj otrok, pa zakaj bi se žrtvoval?‘ Od tistega trenutka naprej sem se boril za svoje mesto v družini, ki me nikoli ni sprejela kot svojega. Ta zgodba je moj boj za ljubezen, sprejetost in iskanje samega sebe v svetu, kjer si vedno nekdo drug.
V trenutku, ko sem slišala besede, ki so me zarezale globlje kot katerakoli tišina, sem začela dvomiti o sebi. V tej zgodbi opisujem, kako sem se v moževi družini počutila kot tujec, brez pravice do glasu ali spoštovanja, in kako sem se skozi vsakodnevne spopade in tihe žalitve borila za svoje dostojanstvo. To je moj iskren zapis poti od tihega trpljenja do poguma, da končno povem: Dovolj je.
Moje ime je Matej Novak in več let sem svoj zakon skrival pred družino. V tej zgodbi razkrivam bolečino, krivdo in razdvojene odločitve, ki sem jih moral sprejeti. To je zgodba o ljubezni, družinskih konfliktih in iskanju sprejetosti.
Odkar sem prvič slišala, da moja tašča meni, da moji otroci niso njeni pravi vnuki, se je v meni nekaj zlomilo. Vedno sem verjela, da me moževa družina sprejema, a eno samo njeno hladno, boleče izrečeno mnenje je porušilo vse, kar sem gradila. Zdaj se borim za dostojanstvo svojih otrok in za to, da bi našla svoj glas v razdeljeni slovenski družini.
Nekega jutra sem v otroški sobi ujela svojo taščo, kako sinu kaže fotografijo mojega moža iz otroštva. Ta trenutek je odprl stare rane in sprožil val dvomov, strahov ter neizgovorjenih besed med mano, možem in njegovo mamo. Skozi tesnobo, negotovost in družinske skrivnosti iščem svoje mesto v družini, ki me nikoli ni zares sprejela.
Moje ime je Zoran in to je zgodba o mojem sinu Filipu, o razpadu družinskih vezi, izgubljenih prijateljstvih in nemoči, da bi ga pustil. Vodim vas skozi boleče odločitve, ki sem jih moral sprejeti, skozi osamljenost, ki je sledila, in upanje, ki ga nikoli nisem povsem izgubil. Morda se boste prepoznali v mojem boju ali pa boste imeli drugačno mnenje – zanima me vaš pogled.
Moje ime je Tjaša in vse življenje sem si želela biti sprejeta. Odraščala sem brez matere, ob strogi babici, nato pa sem se poročila v družino, kjer sem bila vedno v senci Romanove bivše žene. Ta zgodba je moj krik po sprejetosti in boj za lastno vrednost.
V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.
