Nekega jutra sem v otroški sobi ujela svojo taščo, kako sinu kaže fotografijo mojega moža iz otroštva. Ta trenutek je odprl stare rane in sprožil val dvomov, strahov ter neizgovorjenih besed med mano, možem in njegovo mamo. Skozi tesnobo, negotovost in družinske skrivnosti iščem svoje mesto v družini, ki me nikoli ni zares sprejela.
Moje ime je Zoran in to je zgodba o mojem sinu Filipu, o razpadu družinskih vezi, izgubljenih prijateljstvih in nemoči, da bi ga pustil. Vodim vas skozi boleče odločitve, ki sem jih moral sprejeti, skozi osamljenost, ki je sledila, in upanje, ki ga nikoli nisem povsem izgubil. Morda se boste prepoznali v mojem boju ali pa boste imeli drugačno mnenje – zanima me vaš pogled.
Moje ime je Tjaša in vse življenje sem si želela biti sprejeta. Odraščala sem brez matere, ob strogi babici, nato pa sem se poročila v družino, kjer sem bila vedno v senci Romanove bivše žene. Ta zgodba je moj krik po sprejetosti in boj za lastno vrednost.
V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.