Pri sedemnajstih sem zanosila, po rojstvu sina pa ostala sama. Najtežje ni bilo končati šole, ampak sprejeti, koga moj otrok nikoli ne bo poznal.

Ko sem v zadnjem letniku srednje šole zanosila, sem verjela fantu, ki mi je obljubljal, da bova skupaj zmogla vse. Po rojstvu sina sem ostala z njegovimi neodgovorjenimi klici, obsojanjem okolice in starši, ki sprva niso vedeli, kako naj me sploh pogledajo. Ob njuni pomoči sem končala šolo, vendar se še vedno učim živeti z odsotnostjo, ki je nobena preživnina ne more zapolniti.

Ko mi je hči po mesecih tišine napisala: »Mami, izgubila sem se«

Nikoli si nisem mislila, da bom svojo hčerko izgubljala počasi, skoraj neopazno, med nedeljskimi kosili, neodgovorjenimi klici in tujim pogledom njenega moža. Dolgo sem verjela, da moram molčati, da je to cena miru, potem pa sem ji napisala pismo, v katerem sem prvič povedala vse po resnici. Ko se mi je končno oglasila in priznala, da se je v zakonu izgubila, sem dojela, kako blizu smo bili temu, da se zares ne bi več našle.