Pri sedemnajstih sem zanosila, po rojstvu sina pa ostala sama. Najtežje ni bilo končati šole, ampak sprejeti, koga moj otrok nikoli ne bo poznal.

»Če boš obdržala otroka, ne pričakuj, da bomo vsi nehali živeti zaradi tvoje neumnosti.«

Oče je stal ob kuhinjskem pultu in v roki še vedno držal položnico za elektriko. Mama je sedela nasproti mene. Gledala je test nosečnosti, ki sem ga položila med skodelico kave in košaro s kruhom.

Stara sem bila sedemnajst let. Čez dva dni bi morala oddati seminarsko nalogo za zadnji letnik srednje ekonomske šole. Namesto tega sem štela razpoke na kuhinjski mizi, ker nisem zmogla pogledati nikogar v oči.

»Luka pravi, da bova zmogla,« sem rekla.

Oče se je kratko zasmejal. Tistega smeha mu dolgo nisem odpustila.

Luka je bil leto starejši in je že delal v skladišču. Ko sem mu povedala, je najprej obnemel, potem pa me objel tako močno, da sem prvič tisti dan zadihala.

»Ne boš sama, Maja. Slišiš? Skupaj bova.«

Naslednji teden je prišel k nam. Prinesel je pecivo iz pekarne, sedel vzravnano in očetu povedal, da bo poiskal stanovanje. Mama mu je nalila sok. Jaz sem pod mizo držala njegovo roko in bila skoraj ponosna nanj.

Danes se najbolj spomnim, da ni nihče vprašal, koliko takšno stanovanje sploh stane.

V šoli sem nosečnost skrivala, dokler je šlo. Ko ni šlo več, se je novica razlezla hitreje kot razpored za maturo.

Pri malici je nekdo za mojim hrbtom rekel: »Nekatere pa res ne znajo počakat.«

Najbolj me je zabolelo, ko mi je sošolka, s katero sva tri leta sedeli skupaj, rekla, da me na praznovanje rojstnega dne raje ne bi povabila. Da bo glasno. Da bo alkohol. Da bi mi bilo neprijetno.

Meni. Seveda.

Razredničarka me je po pouku zadržala v razredu. Pripravila sem se na novo pridigo.

»Povej, kaj potrebuješ, da boš končala,« je rekla.

Takrat sem prvič zajokala pred nekom, ki ni bil iz moje družine.

Doma smo živeli drug mimo drugega. Mama mi je kupovala vitamine, ampak me med vožnjo na pregled spraševala, zakaj nisem bolj pazila. Oče je popravil ograjo na stopnicah, čeprav do rojstva manjkalo še pet mesecev. Z mano je govoril samo o nujnih stvareh.

Luka je medtem iskal stanovanje. Vsaj govoril je tako.

Eno je bilo predrago. Drugo predaleč od službe. Pri tretjem lastnik menda ni hotel dojenčka. Potem je predlagal, da za začetek ostanem doma.

»Samo dokler malo ne prihraniva.«

Verjela sem mu. Kaj pa naj bi drugega? Priznala očetu, da me je strah iste stvari kot njega?

Vid se je rodil marca, tri tedne po mojem osemnajstem rojstnem dnevu. Luka je prišel v porodnišnico z majhnim plišastim medvedom. Fotografiral naju je in sliko poslal prijateljem.

»Moj fant,« je rekel in ga pobožal po licu.

Doma ga prvi večer ni znal previti. Smejala sva se. Zdelo se mi je normalno, da sva oba nerodna.

Drugi večer je moral zgodaj spat zaradi službe. Tretjič je prišel samo za pol ure. Po dveh tednih je začel odgovarjati zvečer. Potem naslednji dan.

Neko noč sem ga klicala sedemkrat. Vid je jokal, jaz sem imela vročino in boleče dojke. Na hodniku je zagorela luč. V vrata je stopila mama v spalni srajci.

»Daj ga meni.«

»Luka bo prišel,« sem rekla.

Pogledala je telefon v moji roki. Ni rekla ničesar. Samo vzela je Vida in mi prinesla kozarec vode.

Ob štirih zjutraj sem mu napisala, da ne zmorem več.

Odgovoril je opoldne: »Ne pritiskaj še ti name. Tudi meni je težko.«

Tisto sporočilo sem brala tako dolgo, da je zaslon potemnel.

Ko je bil Vid star dva meseca, je Luka prišel po svojo jopico. Mama je bila v službi, oče na vrtu. Sina sem držala ob rami.

»A ga boš malo prijel?«

»Mudi se mi.«

»Samo deset minut.«

Segel je po jopici na obešalniku.

»Maja, jaz nisem za to. Saj sem probal.«

Začela sem se tresti. Ne jokati. Tresti.

»Za kaj nisi? Za naju?«

»Ne delaj scene.«

Takrat je v predsobo prišel oče. Na rokah je imel zemljo. Pogledal je mene, potem Luka.

»Pojdi,« mu je rekel.

Ko so se vrata zaprla, sem se sesedla na spodnjo stopnico. Oče je pokleknil predme in mi previdno vzel Vida.

»Oprosti za tisto v kuhinji,« je rekel.

To je bilo vse. Ampak prvič po mesecih sem se doma počutila varno.

Ni šlo potem kar lepo naprej. Oče je bil utrujen od izmenskega dela. Mama je imela težave s hrbtom. Enkrat mi je med zlaganjem perila zabrusila, da ni računala na dojenčka pri petdesetih.

»Saj te nisem prosila, da mi ga vzgajaš!« sem zavpila.

Obe sva vedeli, da sem jo. Vsako jutro. Vsakič, ko sem odprla zvezke.

Zvečer sem šla k njej v kuhinjo.

»Ne vem, kako naj ti povrnem.«

»Najprej naredi šolo,« je rekla. »Potem bova pa naprej.«

Učila sem se za poklicno maturo z Vidom na prsih. Na nekaterih zapiskih so ostali mastni odtisi kreme za ritko. Mama ga je vozila okoli bloka, jaz pa sem pri odprtem oknu poslušala, ali joka.

Ko sem opravila zadnji izpit, me je oče čakal pred šolo. Vida je držal v naročju, zraven vozička pa je imel vrečko z rogljički.

»No, maturantka,« je rekel in si popravil očala.

Luka tisti dan ni vprašal, kako je šlo.

Preživnino smo uredili po postopku na sodišču. Na centru za socialno delo sem sedela s fasciklom računov za plenice in se počutila, kot da moram dokazovati, da moj otrok res nekaj potrebuje.

Luka zdaj plačuje določeni znesek. Večinoma pravočasno. Stikov nima.

Ko sem mu poslala datum Vidovega prvega nastopa v vrtcu, je napisal: »Ne bom mogel.« Drugič nisem več prosila.

Danes delam dopoldne v računovodstvu manjšega podjetja, ob večerih pa izredno študiram. Še vedno živiva pri mojih. Del plače jima nakažem za stroške, čeprav mama vsak mesec reče, naj nekaj pustim še zase.

Vid je zadnjič ob risanju družine narisal mene, babico, dedka in sebe. Potem je dvignil zeleno barvico.

»A moj oči tudi zna risat?«

Rekla sem, da ne vem. Ker res ne vem več niti tega.

Zvečer sem v kuhinji našla očeta, kako popravlja Vidov polomljeni tovornjak. Dolgo sem stala pri vratih, preden sem ga vprašala, ali bo sinu nekoč dovolj to, kar ima.

»Ne vem,« je rekel. »Bomo pa tukaj.«

Sinu ne morem obljubiti, da ga očetova odsotnost ne bo bolela. Lahko mu samo vsak dan pokažem, da mu ljubezni ni treba zaslužiti s čakanjem pred vrati.