Slovo ob Dravi: Zadnje besede mojega brata

»Ne skrbi, sestra, saj veš, da se vedno držim obljub,« je rekel Matej, ko sva sedela na lesenem pomolu ob Dravi. Sonce je neusmiljeno pripekalo, voda je dišala po algah in poletju, v zraku pa je bilo nekaj težkega, kar takrat še nisem znala poimenovati. Matej je z nogami mahal po vodi, jaz pa sem ga opazovala, kako se mu v očeh lesketa tisti otroški nemir, ki ga je imel od nekdaj. »Samo še enkrat bom šel s fanti na drugo stran, potem pa res pridem domov. Obljubim, da te pokličem,« je ponovil in se mi nasmehnil.

Vem, da bi ga morala ustaviti. Vem, da bi morala reči, naj ostane, naj ne tvega, naj ne gre. Toda bila sem utrujena od nenehnega opominjanja, od skrbi, ki so mi jih starši vedno nalagali, ker sem bila starejša. »Pusti ga, naj bo fant,« mi je nekoč rekla mama, ko sem Mateja lovila po dvorišču, ker je spet ušel na Dravo brez dovoljenja. Takrat sem si prisegla, da ga bom pustila dihati, da ga ne bom dušila s svojo skrbjo. In tistega dne sem ga res pustila.

Ko sem se pozno popoldne vračala domov, sem še vedno čutila sonce na koži in v srcu tisto čudno tesnobo. Mateja ni bilo. Mama je sedela v kuhinji, oči so ji bile rdeče, oče je molčal in gledal skozi okno. »Si ga videla?« je vprašala mama, njen glas je bil komaj slišen. Pokimala sem in ji povedala, da je rekel, da pride domov. Takrat sem prvič začutila, da nekaj ni v redu.

Telefon je zazvonil šele pozno zvečer. Sosedov Jože je s tresočim glasom povedal, da so našli Matejevo kolo ob reki, njega pa ni bilo nikjer. Spomnim se, kako sem stekla ven, bosa, skozi travo, ki me je rezala po nogah, in kako sem kričala njegovo ime, kot da bi ga lahko priklicala nazaj. Ljudje iz vasi so se zbirali ob reki, nekateri so molčali, drugi so jokali, tretji so samo nemočno stali in gledali v temno vodo.

Iskanje je trajalo celo noč. Vsakič, ko so iz vode potegnili kakšno vejo ali kos obleke, sem zadrževala dih. Mama je sedela na bregu, oče je hodil gor in dol, kot da bi lahko s koraki izbrisal bolečino. Ko so ga našli, je bilo že jutro. Ležal je v plitvini, obraz je bil miren, kot da spi. Nikoli ne bom pozabila, kako je mama padla na kolena in ga objela, kot da ga lahko še ogreje, kot da ga lahko še reši.

Po pogrebu je hiša postala tiha. Oče je začel hoditi v gozd, mama je ure in ure sedela pri oknu in gledala proti reki. Jaz sem se zaprla vase, krivda me je žgala kot ogenj. Zakaj ga nisem ustavila? Zakaj sem mu dovolila, da gre? Ljudje v vasi so prihajali, nosili so pecivo, rože, tolažilne besede, a vse je bilo prazno. »Bil je dober fant,« so govorili, »premlad, da bi odšel.«

Nekega dne sem v Matejevi sobi našla njegov zvezek. Na zadnji strani je bilo narisano srce in pod njim je pisalo: »Moja sestra je moj junak.« Jokala sem, dokler nisem zaspala. V sanjah sem ga videla, kako mi maha z drugega brega reke, nasmejan, brez skrbi. Ko sem se zbudila, sem vedela, da ga moram spustiti, a nisem znala, kako.

V vasi so ljudje še dolgo govorili o Mateju. Nekateri so krivili reko, drugi so krivili starše, tretji so samo molčali. Jaz sem se vsak večer vračala na pomol, kjer sva zadnjič sedela. Včasih sem govorila na glas, kot da me sliši. »Zakaj si šel, Matej? Zakaj nisi ostal?«

Minila so leta, a bolečina ni izginila. Naučila sem se živeti z njo, kot se človek nauči živeti z brazgotino. Mama je spet začela peči kruh, oče je popravil star čoln in ga poimenoval po Mateju. Jaz sem odrasla, a v srcu sem ostala tista sestra, ki je izgubila svojega brata.

Včasih se vprašam, ali bi bilo drugače, če bi tistega dne rekla kaj drugega. Ali bi ga lahko rešila? Ali pa je bila to le usoda, ki si je izbrala svojo pot? Vsak, ki je kdaj izgubil nekoga, ve, da odgovora ni. Ostane le tišina, spomini in vprašanja, ki jih nosimo s seboj.

»Matej, ali si mi odpustil? Ali si tam nekje srečen?«