Pred letom dni sem bila ujeta v svojem stanovanju v Celju, izčrpana od dela in prepričana, da sem izgubila sposobnost zaupati ljudem. Potem se je v mojem življenju pojavil šepav kuža s pogledi, ki so mi rezali srce – in prisilil me je, da sprejmem odločitve, ki jih nisem hotela. Danes je moj svet drugačen, čeprav sem morala plačati visoko ceno, da sem spet začela verjeti, da si bližine sploh zaslužim.
Nikoli si nisem mislila, da bo majhen mešanec Tobi tisti, ki bo pretrgal verigo osamljenosti, ki me je vlekla v temo po ločitvi z Bojanom. Zaradi njega sem se morala preseliti, začela sem znova govoriti z mamo, ki je nekoč obsojala mojo odločitev, in se celo zoperstavila svoji nekdanji prijateljici, ki mi je poskušala škodovati. Tobi ni bil samo pes – postal je zrcalo mojih strahov, a tudi pogum, ki mi ga je vedno znova vračal s toplino svojega telesa in mehkim vonjem mokre dlake po dežju.
Ko sem prvič zagledala Kosca, sem bila prepričana, da nočem nobene dodatne odgovornosti. Po ločitvi in peklu skupnega življenja s tastom v Kranju sem iskreno dvomila, da se bom še kdaj navezala na kogarkoli. A ta kosmatinec me je prisilil v spremembe, ki jih prej niti v sanjah ne bi izbrala – in zaradi tega sem danes nekdo drug.
Nikoli si nisem mislila, da me bo pes iz zavetišča spravil nazaj v stik z mamo, potem ko sva zaradi dediščine skoraj za vedno prekinili stike. Njegov vonj po mokri travi in toplo telo, ki mi je grelo roko, sta mi v najtežjih trenutkih pomagala preboleti krivdo in znova zaupati. Ko sem ga izgubila, sem razumela, kaj pomeni resnična zvestoba.
Ko sem bila na tleh zaradi izgube zaupanja v ljudi, je v moje življenje vstopila psička iz zavetišča in mi premešala vse karte. Sprva sem bila do nje mrzla in celo jezna, ker je pomenila dodatno skrb in strošek, a postala je moj edini razlog, da sem sploh vstala iz postelje. Zaradi nje sem znova spregovorila z bratom, tvegala prijavo soseda in – ne da bi želela – končno odpustila sebi za pretekle napake.
Ko sem sredi noči zaslišala steklo in nato Lunin presunjen jok, mi je telo otrpnilo. Vedela sem, da je nekaj narobe, a strah me je preplavil še bolj kot takrat, ko sem izgubila službo in smisel. Še vedno ne vem, kdo je bolj rešil koga – jaz njo ali ona mene.
Nisem vedela, da bom zaradi starega posvojenega psa spet stala pred sinovimi vrati, kjer me ni bilo že dve leti. Njegovo smrdeče, mokro kožuh in negotova topel dih sta me vodila iz samote, v katero sem zdrsnila po moževi smrti. Danes ne vem, ali sem jaz rešila psa – ali je on rešil mene.
