Lačna sosedova deklica – Tišina in revščina otroštva v slovenski vasi

»Ne glej tako dolgo skozi okno, Neža,« mi je mama šepnila, ko sem spet opazovala Tjašo, kako je bosa stopala po makadamu pred našo hišo. Njene tanke noge so bile umazane, lasje razmršeni, a pogled – tisti pogled je bil najbolj prazen, kar sem jih kdaj videla. »Pusti jo pri miru,« je še dodala in se obrnila proč, a jaz nisem mogla odtrgati oči od deklice, ki je vsak dan prihajala mimo našega dvorišča, kot bi iskala nekaj, česar sama ni znala poimenovati.

Tjaša je bila sosedova hči. Njihova hiša je bila še bolj razpadajoča kot naša, čeprav smo tudi mi živeli skromno. Njena mama, gospa Silva, je bila vedno tiha in zadržana, njen oče pa je večino dni preležal na kavču s steklenico v roki. Včasih sem ponoči skozi odprto okno slišala krike in jokanje iz njihove hiše. Mama mi je rekla, naj ne sprašujem preveč.

Nekega dne sem jo srečala za hlevom. Sedela je na kupu sena in grizljala staro skorjo kruha. »Si lačna?« sem jo vprašala. Pogledala me je z velikimi očmi in samo prikimala. V tistem trenutku sem začutila nekaj težkega v prsih – mešanico sramu in sočutja.

Tistega večera sem mami povedala, kaj sem videla. Ni me okarala, le globoko je vzdihnila. »Veš, Neža, včasih ljudje potrebujejo pomoč, pa si ne upajo prositi zanjo.« Naslednji dan mi je pod mizo skrivaj podala kos kruha in rezino salame. »Daj ji to, ampak nikomur ne povej.«

Tako se je začelo. Vsak dan sem Tjaši nosila nekaj malega – kos kruha, jabolko, včasih celo piškot. Nikoli ni rekla hvala, le hitro je pograbila hrano in izginila. Včasih sem si želela, da bi ostala dlje, da bi se igrali skupaj kot ostali otroci v vasi. A ona je vedno bežala pred pogledi drugih.

V šoli so jo otroci zafrkavali zaradi ponošenih oblačil in umazanih rok. Učiteljica, gospa Marjeta, je enkrat vprašala: »Tjaša, zakaj pa nimaš malice?« Tjaša je skomignila z rameni in pogledala v tla. Nihče ni rekel ničesar. Jaz sem sedela poleg in čutila, kako mi gori obraz od sramu – ne zaradi nje, ampak zaradi vseh nas.

Doma sem mamo vprašala: »Zakaj ji nihče ne pomaga? Zakaj vsi molčijo?« Mama me je pogledala z žalostnimi očmi: »Ker se bojijo. Ker si mislijo, da to ni njihova stvar.«

Nekega večera je prišla k nam Silva. Bila je bleda in prestrašena. Mama jo je povabila v kuhinjo in ji ponudila čaj. Slišala sem ju šepetati o denarju, o tem, da Tjaša ponoči joka od lakote. Mama ji je dala nekaj denarja in vrečko hrane. Ko je Silva odšla, sem videla solze v maminih očeh.

Čez nekaj tednov so socialne službe prišle po Tjašo. Vsi v vasi so šepetali: »Si slišal? Odpeljali so jo!« Nihče ni rekel naravnost, da so jo vzeli zaradi zanemarjanja in lakote. Vsi so se delali, kot da se ni nič zgodilo.

Mene pa je bolelo. Pogrešala sem jo – tisto tiho deklico z velikimi očmi. Spraševala sem se, kje je zdaj in ali ji je bolje.

Leta so minila. Odrasla sem in odšla v Ljubljano študirat. A Tjašina zgodba me ni nikoli zapustila. Vedno znova sem se spraševala: ali bi lahko naredila več? Bi lahko jaz ali mama bolj glasno opozorili na njeno stisko? Bi lahko prepričali vaščane ali učiteljico, da bi ukrepali?

Ko sem se po dolgih letih vrnila domov na obisk, sem šla mimo stare sosedove hiše. Bila je prazna in zaraščena z robidami. Zastala sem pred vhodom in zaprla oči. V mislih sem videla Tjašo – boso deklico z lačnimi očmi.

Včasih ponoči še vedno sanjam tisti trenutek za hlevom – kako sva sedeli skupaj na kupu sena in delili skorjo kruha v tišini.

Danes vem: tišina ni rešitev. Tišina je sokriva.

Se tudi vi kdaj vprašate: koliko otrok v naši bližini še vedno živi v tišini in lakoti? Kolikokrat smo raje pogledali stran?