Izgubljeno zaupanje: Hči odkrije materino skrivnost

»Tjaša, a mi lahko prineseš še tisto vrečko iz lekarne?« je mama zavpila iz kuhinje, medtem ko sem s tresočimi rokami iskala ključe. V tistem trenutku sem že čutila, da nekaj ni v redu, a si nisem upala priznati. Po očetovi smrti sva ostali sami in prisegla sem si, da bom zanjo naredila vse, kar je v moji moči. Bila sem stara komaj dvajset let, a sem čutila odgovornost, kot bi bila deset let starejša. Mama je vedno govorila, da sem njen steber, njen razlog, da vstane iz postelje. Zato sem ji verjela, ko je rekla, da potrebuje zdravila za pomiritev, ker jo muči nespečnost in žalost.

Tistega dne, ko sem v lekarni že tretjič v enem tednu prosila za ista zdravila, me je farmacevtka pogledala z rahlim dvomom. »Gospodična, veste, da so ta zdravila na recept in da jih je vaša mama že prevzela ta teden?« me je vprašala tiho, skoraj sočutno. Srce mi je začelo razbijati. »Mogoče sem se zmotila,« sem zamomljala in hitro odšla. Po poti domov sem razmišljala, ali je mogoče, da mama laže. A zakaj bi mi lagala? Saj sva si vedno zaupali, vsaj tako sem mislila.

Ko sem stopila v stanovanje, je mama sedela na kavču, bleda in z očmi, ki so bile prazne. »Si prinesla?« je vprašala, ne da bi me pogledala. »Niso mi dali, rekli so, da si jih že dobila,« sem odgovorila in jo opazovala. Njena roka je začela tresti, obraz pa ji je potemnel. »Lažejo! Vedno mi nagajajo, ker sem vdova,« je siknila. Prvič sem v njenem glasu začutila nekaj tujega, nekaj hladnega in odtujenega.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede, njen pogled, tresenje rok. Zjutraj sem se odločila, da bom pogledala v njen predal, kjer je običajno hranila zdravila. Ko sem odprla predal, sem našla več praznih škatlic, kot bi jih lahko porabila v enem mesecu. Poleg njih pa še nekaj stekleničk žganja, skritih v nogavicah. V tistem trenutku sem razumela – mama ni bila bolna, bila je odvisna.

»Zakaj mi nisi povedala?« sem jo vprašala tisti večer, ko sem ji pokazala, kaj sem našla. Najprej je molčala, potem pa je planila v jok. »Nisem hotela, da misliš, da sem slaba mama. Po očetovi smrti nisem več zmogla, Tjaša. Samo tako sem lahko zaspala, samo tako sem lahko pozabila,« je hlipala. Objela sem jo, a v meni je nekaj umrlo. Zaupanje, ki sem ga imela do nje, je izginilo.

Naslednji tedni so bili peklenski. Mama je obljubila, da bo prenehala, a sem jo večkrat zalotila, kako išče po stanovanju, če sem kaj skrila. Klicala je zdravnika, lagala prijateljicam, da sem jaz tista, ki ji ne dovoli živeti. Soseda, gospa Marija, me je ustavila na hodniku: »Tjaša, tvoja mama je včeraj spet kričala nate. Saj veš, da ji moraš pomagati, ne?« V tistem trenutku sem začutila sram, kot da sem jaz kriva za njeno stanje.

V službi sem bila z mislimi drugje. Moj fant, Matej, je opazil, da sem odsotna. »Tjaša, ne moreš vsega nositi sama. Zakaj ji ne poiščeš pomoči?« me je vprašal. »Ne razumeš, Matej. Če jo pošljem na zdravljenje, bo mislila, da sem jo izdala. Če ji ne pomagam, bo umrla,« sem mu odgovorila. V meni je divjal boj med dolžnostjo in jezo, med ljubeznijo in razočaranjem.

Nekega večera sem prišla domov in našla mamo nezavestno na tleh. Steklenička je ležala poleg nje. Poklicala sem rešilca, roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo. V bolnišnici so mi rekli, da je imela srečo, da sem prišla pravočasno. Ko se je zbudila, me je pogledala z očmi, polnimi sramu. »Oprosti, Tjaša. Ne morem več,« je šepnila.

Tisti trenutek sem vedela, da morava poiskati pomoč. Skupaj sva šli na Center za socialno delo, kjer so nama svetovali skupinsko terapijo. Mama je bila sprva tiho, a počasi je začela govoriti o svoji bolečini, o tem, kako jo je očetova smrt zlomila. Jaz sem sedela poleg nje in prvič po dolgem času začutila, da nisva več sami.

A pot do okrevanja ni bila lahka. Družina je bila razdeljena – teta Silva je menila, da bi morala mamo pustiti, da se znajde sama, stric Jože pa je krivil mene, da sem preveč popustljiva. »Če ji boš vedno stala ob strani, se nikoli ne bo pobrala,« mi je rekel. A kako naj pustim svojo mamo, ko pa je ona tista, ki me je učila hoditi, brati, sanjati?

Včasih sem ponoči jokala v blazino, ker sem bila jezna nanjo, ker sem ji zavidala, da lahko pobegne v pozabo, medtem ko sem jaz morala biti močna. Spraševala sem se, ali sem res dobra hči, če si želim, da bi jo lahko pustila. A vsakič, ko sem jo videla, kako se trudi, kako se bori s svojimi demoni, sem vedela, da je vredno.

Danes je minilo že leto dni, odkar je mama začela zdravljenje. Še vedno ima težke dneve, a zdaj ve, da ni sama. Jaz sem se naučila, da ni sramotno prositi za pomoč, da ni šibkost, če priznaš, da ne zmoreš več. Najina vez je drugačna, bolj krhka, a tudi bolj resnična.

Včasih se vprašam, ali bom kdaj spet popolnoma zaupala. Ali je mogoče, da se zaupanje, ko enkrat razpade, sploh lahko znova zgradi? Morda je prav to vprašanje tisto, ki nas vse sili, da iščemo odgovore – v sebi in v drugih. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi znali odpustiti in začeti znova?