Ko sem iskala svojo vlogo: Kako me je kuža Piko naučil znova dihati

Ko sem tistega deževnega popoldneva odhajala proti Mercatorju, sem pod klopjo pred vhodom opazila drobno kepico. Tresla se je in tiho cvilila, ko sem se približala. Najprej sem hotela stopiti naprej – čeprav je nekaj v meni zabolelo, ko sem ga zagledala. A potem sem opazila krvavo packo pod njegovim repom in neprijeten vonj po mokri dlaki, ki se je mešal s sladkim zadahom prezrelih češenj z bližnjega parkirišča. Bila sem v copatah, v rokah sem imela prazne vrečke in v srcu tisto praznino, ki ostane, ko svojci ne želijo več tvoje družbe. Vseeno sem ga pobrala v naročje – njegovo srce je bilo kot droben, preplašen ptiček, ki mi je razbijal ob prste.

Nisem vedela, kam z njim. V bloku ni bilo dovoljeno imeti psov, kar je jasno pisalo v hišnem redu. Poklicala sem sina Luka, a ni dvignil. Zdelo se mi je, da me bo vsak trenutek kdo izmed sosedov zalotil in okregal, ker vlačim žival v skupne prostore. Ko sem ga položila v kad in mu nežno spirala blato in kri z zadnjih tačk, sem se spomnila, kako sem nekoč kopala Luka, ko je imel vročino. Vonj po šamponu za dojenčke je preglasil smrad; sama pa sem začutila neznosno odgovornost, ki me je skoraj stisnila v vrat.

Nisem imela dovolj denarja za veterinarja, saj pokojnina ravno zadostuje za položnice in nekaj hrane. A ko je pes ponoči začel kričati od bolečine, sem v dežju odšla do najbližje veterinarske ambulante na Celovški. Veterinar me je pogledal skozi zgornji rob očal, vprašal za podatke in mi namignil, da bi bilo mogoče bolje, če ga dam v zavetišče, če že nimam sredstev. Ampak tega nisem zmogla. Ko sem ga božala, sem začutila, kako se mi je z glavico naslonil na zapestje, in v tistem trenutku sem vedela – ne bom ga pustila. Prvič po dolgem času sem naredila nekaj zase, čeprav sem vedela, da bo kasneje težko.

Dala sem 45 evrov za šivanje rane in antibiotike. V lekarni sem kupila najcenejšo konzervo, ker sem morala naslednjih deset dni paziti, da nama bo sploh ostalo kaj za jesti. V stanovanju je odtlej dišalo po zdravilih in mokri pasji dlaki. Ko sem Pikota pogledala, kako spi, se mu je trebuh počasi dvigal in spuščal, njegovo mehko dihanje me je pomirjalo. Postopoma sem ga začela jemati na krajše sprehode po bloku. Prvič po dolgem času sem srečala sosedo Petro, ki je vedno hitela mimo mene brez pozdrava. Tokrat pa se je ustavila, vprašala po Pikotu in mi celo ponudila staro povodec. Bilo je nenavadno, kako je pes razbil led, ki je med nama rasel že leta.

A blokovska pravila niso popustila. Nekdo je prinesel obvestilo o prepovedi psov na stopnišču. Bila sem v strahu, da bom morala Pikota dati proč. Pisala sem upravniku, prosila, naj mi dovoli ostati, saj je žival našla zatočišče le pri meni. Dva tedna sem živela v napetosti, zjutraj me je bolela glava, ko sem slišala hrup po hodniku. Vseeno sem vztrajala – čeprav je bilo težko, sem čutila, da sem zaradi Pikota znova začela dihati. Vsako jutro sem ga pobožala za smrček, začutila toploto njegovega jezika na svoji roki, in v sebi prvič po dolgem času nisem bila popolnoma prazna.

Nekega jutra je Piko začel šepati. Veterinar je rekel, da je rana zagnojila in da bo potreboval še eno zdravljenje. Račun je bil tokrat še višji, 68 evrov. Doma sem sedela na kavču in gledala položnice za ogrevanje. Vedela sem, da naslednji mesec ne bom zmogla plačati vsega. Prvič mi je prišla na misel misel, da bi ga morala oddati. A ko sem mu pogledala v oči, sem zagledala isti pogled, kot sem ga nekoč imela jaz – strah, da bom spet ostala sama. Odločila sem se – raje bom prodala nekaj nakita, ki mi je ostal po možu, samo da bo Piko ostal pri meni. Nikoli si nisem mislila, da bom zaradi psa žrtvovala še tisto malo, kar me veže na preteklost.

Zaradi Pikota sem morala še nekajkrat spremeniti svojo rutino. Popoldne nisem več čakala klica sina, saj sem morala ven v dež, v sneg, na sprehod. Ljudje v parku so me začeli prepoznavati; nekateri so me ogovorili, vprašali po pasmi (čeprav je bil klasičen mešanček), drugi so mi ponudili staro hrano ali odejo za Pikota. S Petrom, ki živi v pritličju, sva začela skupaj hoditi na sprehode in prvič po letih sem se smejala njegovim šalam o upokojenskih težavah.

A največji prelom je prišel, ko me je poklical Luka. Nisem mu povedala za Pikota, ker sem se bala, da me bo obsojal. Nekega dne pa sem ga povabila na obisk, brez namena, da mu karkoli razlagam. Ko je odprl vrata in zagledal psa na kavču, se je najprej zdrznil. Nato pa je stopil bližje, ga pobožal in se usedel zraven mene. Prvič po tistem nedeljskem obedu sva pogovor speljala brez zamer. Luka je rekel, da ga spominja na njegovega prvega psa iz otroštva. Ko je odhajal, je rekel: „Mogoče pa prideva s tamalo naslednjo nedeljo.“ V srcu me je zabolela toplina, ki je bila že dolgo tujka v tem stanovanju.

Nekega mrzlega januarskega jutra je Piko na sprehodu omagal. Njegovo dihanje je postalo plitvo, skoraj slišala sem bitje njegovega srca, ki je bilo kot tenko bobnenje sredi snega. S sosedom Petrom sva ga odpeljala k veterinarju. Diagnoza je bila stara poškodba, ki se je po vsem stresu in bolezni zapletla. Veterinar je odkimaval in rekel, da trpi. Sedela sem ob njem, ko je izdihnil, in vonj veterinarske ambulante se mi je zarezal v spomin – mešanica razkužila, dima iz radiatorja in tople živali, ki počasi ugaša. Šla sem domov sama, v stanovanju sem še vedno zavohala njegov vonj na stari odeji.

Nekaj dni nisem odprla oken, nisem mogla. Vse je bilo tiho, a ni bilo več tiste praznine, ki jo je prinesla tišina po nedeljskih kosilih. Na polici sem pustila njegovo ovratnico – kot opomnik, da je včasih dovolj že to, da nekomu daš dom, pa čeprav samo za kratek čas.

Zdaj se v nedeljo sprehodim do parka in se vprašam: je bolje, da si sam in nikomur ne dolguješ nič, ali pa da tvegaš in izgubiš, ker si komu odprl srce? Kaj bi vi naredili, če bi vas nekdo izbrisal iz svojega življenja, pa bi imeli možnost vsaj enkrat še komu dati toplino?