Koža med mojimi prsti: O Ajdi in tisti noči v Šiški

Vrata bloka so bila napol odprta, vonj po razmočeni zemlji in nekaj ostrega, skoraj kovinskega, me je zadel v nosnice. S stopnišča je počasi pritekal rdeč madež, ki se je zlival z mokro betonsko ploščo. Med vso to zmedo sem zagledala majhno, trepetajočo kepo: psička, bele tačke, popolnoma premočena, z ušesi, ki so tresoče visela ob obrazu. Nisem vedela, ali je poškodovana ali le prestrašena, a tisto popoldne nisem mogla mimo nje. Srce mi je začelo biti hitreje – pol iz sočutja, pol od nelagodja, ker sem v zadnjih mesecih komaj skrbela zase, kaj šele za koga drugega.

Po ločitvi od Mateja sem si prisegla, da bom končno živela zase – brez nepotrebnih obveznosti, brez tujih potreb, brez bremen, ki niso moja. Preveč let sem preživela v vlogi, kjer sem bila vedno tista, ki popravlja, pomirja, rešuje, dokler nisem izgubila same sebe. A zdaj, sredi decembra, ko mestni veter nosi vonj po dimu in gnilem listju, ko so položnice vedno nekoliko višje, kot sem upala, sem ostala sama v dvosobnem stanovanju v Šiški.

Nisem imela pojma, kaj naj storim z Ajdo – tako sem jo poimenovala, ker so njene noge spominjale na tiste bež žitne bilke. Hotela sem poklicati zavetišče, a ko sem slišala, kako ji v grlu rahlo piska, kot da bi vsak vdih bolel, sem odložila telefon. Veterinarka v Mostah mi je po telefonu rekla naj jo čim prej pripeljem, a kako? Nimam avta, LPP avtobus ne sprejema psov brez škatle, denarja za taksi pa mi je zmanjkalo, saj je najemnina šla gor, a plača v pisarni ostala ista. Skušala sem jo prepričati, naj gre z menoj, a se je stisnila v kot, in me gledala s tistimi neizmerno žalostnimi očmi, iz katerih je še vedno dišalo po zatohli kleti ali starem olju.

Tisto noč sem jo pustila v predsobi, na stari dekici, ki jo je še Matej nekoč uporabljal, ko je ob nedeljah popravljal kolo. Zjutraj je v stanovanju še vedno dišalo po mokrem psu in železu. Ajda je ležala čisto pri vratih spalnice, kot da bi me varovala. Ko sem jo pobožala, je njena dlaka pod mojimi dlanmi spominjala na topel kruh, v njenem telesu sem čutila pospešeno bitje srca. Prvič po dolgih mesecih sem začutila, da me nekdo potrebuje. Ne kot partnerko, ne kot hčerko, ampak preprosto kot človeka, ki lahko nekaj naredi prav.

Ko sem zaradi Ajde vzela prost dan in jo, skrito pod staro modro rjuho, peljala na veterino, sem prvič po več letih zamudila službeni sestanek. Vodja mi je pisal, če je z mano vse v redu, a sem mu hladno odpisala, da mi je pes bolj pomemben kot njegov marketing. Ta besedni dvoboj je pomenil konec mojega časa v podjetju, a v trenutku, ko je Ajda pod stiskom veterinarjevih prstov tiho šepnila in me pogledala, sem vedela, da sem ravnala prav. Za zdravljenje sem porabila polovico prihrankov, a nisem obžalovala — morda zato, ker sem prvič do konca poskrbela za nekoga, ne da bi pri tem izgubila samospoštovanje.

Sčasoma sem začenjala čutiti, da je z Ajdo v mojem vsakdanu več reda – a tudi več tveganja. Vsak sprehod po Tivoliju je bil preizkus – včasih je bila živčna, povlekla me je proti cesti, jaz pa sem v žilah čutila jezo, ker sem morala načrtovati dan okoli njene prebave ali strahu pred drugimi psi. Enkrat, ko sem jo pustila pri sosedi Barbari, ki je imela več izkušenj z živalmi, sem prvič po ločitvi sedela v dnevni sobi nekoga drugega in pila grenko turško kavo. Barbara, vdova iz tretjega nadstropja, me je vprašala, če kdaj zvečer jokam. Iskreno sem ji odgovorila, da sem, dokler se ni pojavila Ajda, jokala skoraj vsako noč.

Ajda je začela vplivati tudi na moj odnos z mamo, ki me je po ločitvi skoraj nehala klicati, ker ni prenesla, da sem pustila “dobrega moža”. Ko sem ji po telefonu rekla, da imam zdaj psa, je najprej zavzdihnila, potem pa, čez nekaj dni, prišla na obisk z vrečko pasjih priboljškov. Medtem ko sta se z Ajdo igrali na preprogi, sem prvič po dolgih letih začutila, da sem morda spet hčerka, ne pa samo nekdo, ki razočara.

Najhujši strah je prišel nenapovedano, v tisti vlažni noči, ko je Ajda izginila s povodca. Iskala sem jo po meglenih ulicah Šiške, vlažila sem si obraz z dežjem in solzami, v nos sem čutila ostro vonjavo po bencinu in mokrem asfaltu. Ko sem jo končno našla, kako se trese pod klopco pred Mercatorjem, sem jo stisnila k sebi; čutila sem njeno srce, kako meče sunkovite udarce v majhnem prsnem košu. Tisti trenutek se je nekaj v meni zlomilo: razumela sem, da ne zmorem več bežati pred navezanostjo, pred tem, da me bo kdo zapustil ali da bom morala koga izgubiti.

Z Ajdo sem ostala. Zaradi nje sem zapustila službo, kjer sem bila vsak dan bolj prazna in izčrpana, in sprejela slabše plačano delo v lokalni knjižnici, kjer sem lahko prinesla psa. Zaradi nje sem se spet začela pogovarjati s sosedi in z mamo, in našla sem si terapevtko, ki me je naučila, da krivda ni moja najboljša prijateljica. Še vedno imam dneve, ko mi gre na živce njen vonj po blatnih tacah ali ko sem zaradi nje prikrajšana za kakšno uro spanja, a ob večerih, ko leži na kavču, mi s toplim, mirnim dihanjem polni praznino, o kateri prej nisem upala govoriti.

Vem, da mi Ajda ne more odvzeti vse bolečine preteklosti, a zaradi njenega poguma sem postala bolj pogumna tudi sama – in to je, mislim, največ, kar lahko pričakujem. Včasih se vprašam: komu vse smo dolžni zvestobo, kdaj je prav, da izberemo sebe – in ali ni ravno to največji izraz ljubezni?