Plašč, ki je raztrgal mojo družino
»Kaj si naredila?« je odmevalo po hodniku, ko je Miha zagledal vrečko z napisom, ki ga poznajo le tisti, ki sanjajo o luksuzu, a ga nikoli ne dosežejo. Stala sem tam, v novi temno modri volneni mojstrovini, ki se je svetila pod lučjo kot obljuba boljšega življenja. »To je samo en plašč, Miha,« sem zašepetala, a sem že vedela, da sem naredila napako.
V naši majhni garsonjeri v Šiški ni bilo prostora za razkošje. Vsak evro je bil načrtovan: za položnice, za hrano, za šolske potrebščine najine hčerke Tine. Plača je bila skromna in vedno prekratka. Ampak tisti dan, ko sem šla mimo izložbe na Čopovi, sem začutila nekaj, kar me je preplavilo – željo po tem, da bi bila nekdo drug. Da bi bila dama iz revije, ne pa utrujena prodajalka iz Mercatorja.
»Celotno plačo si zapravila za to? Kaj bomo jedli do konca meseca?« Miha ni kričal, a njegov glas je bil leden. Tina je izza vrat opazovala najin prepir s tistimi velikimi očmi, ki so vedno prehitro razumele preveč.
V tistem trenutku sem se zlomila. »Samo enkrat sem hotela nekaj zase! Samo enkrat!« sem zajokala in se zgrudila na kavč. Plašč sem stisnila k sebi kot oklep pred svetom. Miha je nemočno sedel nasproti mene in si zakril obraz z dlanmi.
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: sebična si, nesposobna si, mama si – in mame ne kupujejo dragih plaščev. Zjutraj sem šla v službo z občutkom krivde, ki me je dušil bolj kot katerikoli dolg. Sodelavka Maja me je vprašala: »Si v redu? Zgledaš kot da si videla duha.« Samo skomignila sem z rameni.
V trgovini sem bila prijazna do strank, a v meni je vrelo. Ko sem na blagajni zagledala starejšo gospo, ki je štela kovance za kruh in mleko, me je stisnilo pri srcu. Kaj če bi Tina morala tako šteti kovance? Kaj če ji ne bom mogla kupiti malice za šolo?
Ko sem prišla domov, je bilo vzdušje napeto. Miha ni rekel ničesar. Tina pa je tiho risala v svoji sobi. Prisedla sem k njej in jo vprašala: »Kaj rišeš?« Pokazala mi je sliko naše družine – mene, Miho in njo – vsi smo se držali za roke pred hišo s soncem nad nami. Ampak jaz sem imela na sebi tisti plašč.
»Lep plašč imaš, mami,« je rekla sramežljivo. »Ampak zakaj si žalostna?«
Solze so mi spolzele po licu. Kako naj ji razložim, da sem s svojo željo po lepšem življenju ogrozila vse tisto, kar nam res nekaj pomeni?
Naslednji dan sem poskušala vrniti plašč v trgovino. Prodajalka me je pogledala zviška: »Žal mi je, gospa, vračila niso možna za izdelke iz nove kolekcije.« Stala sem tam ponižana in besna nase.
Doma sem Miho prosila odpuščanja. »Ne vem več, kdo sem, Miha. Vse življenje samo šparamo in se odpovedujemo. Enkrat sem hotela nekaj zase in zdaj imam občutek, da sem izgubila vse.«
Miha me je pogledal z utrujenimi očmi: »Nisi izgubila vsega. Ampak če tako nadaljujeva…« Ni dokončal stavka.
Tisti večer sva sedela skupaj v tišini. Tina je spala, midva pa sva štela kovance in razmišljala, kako bova preživela do naslednje plače. Prvič po dolgem času sva se pogovarjala o stvareh, ki jih nikoli nisva upala izreči: o strahu pred revščino, o sramu pred prijatelji, o tem, kako težko je biti odrasel v Sloveniji danes.
»A misliš, da nama bo kdaj bolje?« sem vprašala potiho.
Miha je skomignil z rameni: »Ne vem. Ampak če bova skupaj… mogoče.«
Naslednje dni sem nosila plašč kot opomin na svojo napako – in kot ščit pred obsojanjem drugih. Ljudje so me gledali drugače; sodelavke so šepetale za mojim hrbtom: »A vidiš tole? Očitno ima bogatega ljubimca.« Vsak pogled me je bolel bolj kot prejšnji.
Nekega dne me je Tina vprašala: »Mami, zakaj si zdaj vedno žalostna? Saj imaš lep plašč.«
Objela sem jo in ji rekla: »Plašč ni pomemben. Pomembno si ti.«
Tistega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki vsak mesec štejejo kovance in sanjajo o lepšem življenju. O vseh tistih trenutkih šibkosti, ko si želimo biti nekdo drug – pa čeprav samo za en dan.
Mogoče nisem edina, ki se je kdaj uštela. Mogoče smo vsi kdaj naredili nekaj neodpustljivega samo zato, ker smo hoteli občutiti malo več vrednosti.
Se vam je že kdaj zgodilo kaj podobnega? Ste tudi vi kdaj naredili nekaj nepremišljenega iz čistega obupa ali želje po lepšem življenju?