„Ne, ne bomo kupili te sedežne. Pa tudi tiste mize ne!” – Kako nas je kredit za stan skoraj uničil

„Ne, Neža, ne bosta kupila te sedežne. Saj vidiš, kako je poceni – gotovo se bo čez leto dni razpadla! In ta miza? Lesena? Saj bo vse popokalo! Raje počakajta, da pride kaj boljšega v Merkurju.”

Stala sem sredi dnevne sobe, še vedno zavite v plastične folije in škatle, ki so dišale po novem. Tomaž je nemočno gledal skozi okno na parkirišče, kjer je nekdo ravno parkiral svojega starega cliota. Moja mama pa je že tretjič ta teden prišla „na obisk”, da preveri, kako napredujeva z opremljanjem najinega prvega stanovanja. Prvega in – če bo šlo tako naprej – tudi zadnjega.

„Mama, to je najina odločitev,” sem poskušala zadržati glas, a sem čutila, kako mi v grlu raste kepa. „Vem, kaj hočem. Ne moreva si privoščiti vsega naenkrat.”

„Neža, poslušaj me. V življenju sem že veliko videla. Če boš kupila poceni stvari, boš na koncu še več zapravila. In zakaj sploh kredit? Saj bi lahko še malo počakala, pa bi ti midva z očetom pomagali.”

Tomaž je zavzdihnil in se obrnil k meni: „Neža, greva ven na zrak?”

A nisem mogla. Nisem mogla pustiti mame same v najinem stanovanju, kjer bi zagotovo še enkrat premerila vse fuge v kopalnici in preverila, če so okna res dobro zatesnjena.

Ko je končno odšla – z dolgim seznamom stvari, ki jih morava „popraviti” – sem sedla na tla med škatle in se razjokala. Tomaž me je objel, a sem čutila, da je tudi on na robu.

Stanovanje sva kupila po dolgih letih varčevanja in odrekanja. Kredit za 30 let. Vsak mesec naju je stiskalo pri srcu, ko sva gledala izpiske iz banke. A bila sva ponosna – najin dom! Prvič sva lahko odločala sama: kakšne zavese bova obesila, katero barvo bo imela stena v spalnici, ali bova imela kavč ali raje dve udobni fotelji.

A mama ni mogla sprejeti, da nisem več njena mala punčka. Vsak njen obisk je bil kot izpit: „Zakaj si izbrala to barvo? Saj veš, da temno modra ni za majhne prostore! In zakaj nista dala parketa? Laminat je za študente!”

Vsakič znova sem se počutila manjvredno. Začela sem dvomiti vase – ali res ne znam izbrati pravih stvari? Ali res delam napake? Tomaž je bil vedno bolj tiho. Včasih sem ga ujela, kako zre v prazno in si tiho mrmra: „Saj bo minilo… saj bo minilo…”

Nekega večera sva sedela za začasno mizo (star podstavek in kos iverke), ko je zazvonil telefon. Mama.

„Neža, jutri pride teta Marija pogledat stanovanje. Pripravita kaj lepega za na mizo.”

„Mama, midva imava jutri druge načrte…”

„Ne bodi nehvaležna! Saj veš, koliko sva ti pomagala! Lahko bi bila malo bolj spoštljiva.”

Tisti večer sem prvič začutila bes. Ne žalost ali razočaranje – bes. Zakaj mi ne pusti dihati? Zakaj ne more biti vesela zame?

Tomaž me je pogledal: „Neža… ali si sploh še srečna?”

Nisem znala odgovoriti.

Naslednji teden so se pritiski stopnjevali. Mama je začela klicati vsak dan. Če nisem dvignila, je klicala Tomaža. Če ni dobila odgovora, je pisala sporočila: „Upam, da nista spet zapravljala za neumnosti.”

V službi sem bila vse bolj odsotna. Šefica me je poklicala na pogovor: „Neža, zadnje čase nisi več tista stara ti. Kaj se dogaja?”

Nisem znala povedati. Kako naj razložim, da me lastna mama duši? Da me lastni dom ne osrečuje več?

Tomaž je predlagal: „Mogoče bi šla za nekaj časa k tvojim staršem in jima razložila, da potrebujeva prostor?”

Samo zamahnila sem z roko. „Ne razumeš… če grem tja, bom spet tista mala punčka, ki mora poslušati.”

Nekega popoldneva sem sedela na balkonu in gledala sosedo Ano, ki je obešala perilo. Slišala sem jo govoriti s svojo mamo po telefonu:

„Ja, mami… ja… vem… ampak to je moje stanovanje… ja… ljubim te tudi jaz.”

Zaskelelo me je pri srcu. Zakaj jaz tega ne znam?

Tistega večera sem prvič zbrala pogum in poklicala mamo.

„Mama… rada te imam. Ampak prosim te… pusti naju živeti po svoje. To je najin dom.”

Na drugi strani tišina.

„Neža… saj veš, da hočem le najboljše zate…”

„Vem. Ampak zdaj moram sama ugotoviti, kaj je najboljše zame.”

Odložila sem telefon in se zjokala kot že dolgo ne.

Tomaž me je objel in rekel: „Ponosen sem nate.”

Ni bilo lahko. Mama se je nekaj tednov užaljeno umikala. Oče mi je pisal kratka sporočila: „Upam, da si v redu.”

A prvič po dolgem času sem začutila mir. Stanovanje ni bilo popolno – še vedno sva jedla na začasni mizi in spala na stari jogi blazini – a bilo je NAJINO.

Danes vem: kredit ni bil najtežji del poti do doma. Najtežje je bilo postaviti mejo med tem, kar želijo drugi, in tem, kar potrebujem jaz.

Včasih se še vedno vprašam: Ali lahko človek res najde srečo v svojem domu, če ga najbližji ne podpirajo? Ali pa si moramo srečo izboriti sami?