Med dvema ognjema: Ko sem morala izbirati med svojo mamo in taščo
»Tega ti nisem nikoli želela, Ana!« je zavpila mama, ko sem ji tistega mrzlega novembrskega večera povedala, da bom naslednji teden morala prespati pri tašči, ker je po operaciji kolka ostala skoraj nepokretna. Njene oči so bile rdeče od joka, roke pa so se tresle, ko je stiskala robec. »Vse življenje sem te učila, da moraš najprej misliti nase in na svojo družino. Jaz sem tvoja mama! Zakaj skrbiš za nekoga drugega, medtem ko jaz sedim sama v tej prazni hiši?«
Stala sem sredi kuhinje, kjer je še vedno dišalo po pečenih jabolkih, in nisem vedela, kaj naj rečem. V meni je vrelo. Po eni strani sem čutila dolžnost do tašče – konec koncev je bila to mama mojega moža Mateja, ki mi je v vseh letih zakona večkrat pomagala s toplim obrokom ali nasvetom. Po drugi strani pa sem pred sabo videla svojo mamo, žensko, ki je zgrabila življenje za roge, ko naju je oče zapustil. Bila sem stara komaj sedem let, ko je odšel. Spomnim se tistega dne kot bi bilo včeraj: kričanje, razbita skodelica na tleh in potem tišina. Oče je odnesel skoraj vse – pohištvo, prihranke, celo nekaj maminih oblek. »To je moje!« je rekel, preden je zaloputnil vrata.
Mama se ni nikoli povsem pobrala. Delala je v tovarni tekstila v Domžalah, ponoči pa šivala srajce za sosede, da sva imeli za kruh in mleko. Nikoli ni potožila. Nikoli ni prosila za pomoč. Vse dokler ni zbolela za artritisom in ji je vsaka zima prinesla nove bolečine v sklepih. Takrat sem jaz postala njena opora – vsaj tako sem si želela misliti.
A zdaj sem bila razpeta med dvema ognjema. Matej me je prosil: »Ana, mama nima nikogar drugega. Samo ti si ji ostala.« Njegov glas je bil tih, skoraj proseč. Vem, da mu ni bilo lahko – tudi on je bil ujet med lojalnostjo do mene in skrbjo za svojo mamo.
Tiste noči nisem spala. Premetavala sem se po postelji in poslušala dež, ki je bobnal po strehi. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Tako sem te vzgojila? Da boš skrbela za tuje matere?«
Naslednje jutro sem šla k njej z namenom, da ji vse razložim. Sedela je na kavču, zavita v odejo, in gledala skozi okno v megleno dvorišče. »Mama,« sem začela previdno, »ne gre za to, da te ne bi imela rada ali da bi te zapostavljala. Ampak Matejeva mama res potrebuje pomoč. Saj veš, kako je bilo tebi po operaciji kolena…«
Prekinila me je: »Ampak jaz sem bila tvoja mama! Ona pa… ona ima svojega sina! Zakaj moraš ti vse nositi na svojih ramenih? Kdo bo pa meni pomagal, ko bom res potrebovala? Saj veš, da nimam nikogar drugega kot tebe.«
V meni se je nekaj zlomilo. Vedno znova sem se vračala k tistemu občutku iz otroštva – občutku zapuščenosti in strahu pred izgubo. Mama me je naučila biti močna, a hkrati mi nikoli ni dovolila pozabiti, da sva sami proti svetu.
Ko sem prvič prespala pri tašči v Kamniku, sem imela občutek, kot da varam lastno mater. Tašča je bila hvaležna – stisnila mi je roko in rekla: »Ana, brez tebe ne bi zmogla.« V njenem pogledu sem videla isto bolečino kot v očeh svoje mame – strah pred tem, da bo ostala sama.
Vsak večer sem klicala mamo po telefonu. Najprej se ni oglašala. Potem pa mi je le odgovorila: »Ne skrbi zame. Saj si izbrala svojo pot.« Njene besede so me zabolele bolj kot katerakoli kritika.
Matej me je poskušal potolažiti: »Ana, delaš prav. Ne moreš biti povsod hkrati.« Ampak jaz sem čutila krivdo – kot da izdajam svojo kri.
Nekega dne sem prišla domov in našla mamo sedečo na pragu hiše. Bila je bleda in vidno utrujena. »Zakaj si tukaj?« sem vprašala.
»Nisem mogla več biti sama notri. Vse me boli… in še bolj boli to, da te ni.«
Prisedla sem k njej in jo objela. Jokali sva obe – prvič po dolgih letih.
»Veš, Ana… Včasih imam občutek, da si mi edina stvar, ki mi je ostala od vsega hudega. In zdaj te izgubljam.«
»Ne izgubljaš me, mama… Samo… ne znam biti povsod hkrati.«
Tisti večer sva dolgo sedeli skupaj v tišini. V meni so se prepletali spomini na otroštvo – na prazne omare po očetovem odhodu, na mamino trmo in pogum ter na lastno željo po tem, da bi bila dobra hči.
V službi so sodelavke opazile mojo izčrpanost. »Ana, moraš paziti nase! Saj nisi superženska!« mi je rekla Petra med malico. Ampak kako naj jim razložim to notranjo razklanost? Kako naj povem, da imam občutek dolžnosti do dveh mater – eni dolgujem življenje in preživetje, drugi pa spoštovanje in hvaležnost?
Nekega popoldneva me je poklicala mamina soseda Marija: »Ana, tvoja mama danes ni prišla po kruh. Je vse v redu?« Srce mi je padlo v hlače. Stekla sem do nje in jo našla na kavču – obraz bled kot stena.
»Samo utrujena sem…« je šepnila.
Takrat sem prvič resno pomislila: ali bom nekoč morala izbirati? Ali bom morala žrtvovati eno ljubezen zaradi druge?
Z Matejem sva se usedla za kuhinjsko mizo in dolgo govorila.
»Ana, ne moreš si vsega naložiti na ramena. Kaj če bi prosila za pomoč? Morda dom za starejše ali patronažno sestro?«
Zazrla sem se v skodelico čaja pred sabo. Spomini na očetovo izdajo so bili še vedno živi – strah pred tem, da bi še koga izgubila ali razočarala.
V naslednjih tednih sem začela iskati pomoč – patronažno sestro za mamo in dodatno nego za taščo. Ni bilo lahko priznati poraza ali nemoči.
A še danes me preganja vprašanje: Sem slaba hči? Sem slaba snaha? Ali sploh lahko ženska v Sloveniji izpolni pričakovanja vseh okoli sebe?
Mogoče nisem edina s to bolečino… Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi izbrali svojo mamo ali partnerjevo? Ali sploh imamo pravico do izbire?