Ko se vse podre, pride on: Pes, ki mi je vrnil pogum v svetu, kjer nisem bila dovolj

Njegov smrček je drsel po hladnem betonu pred Mercatorjem na Čufarjevi, ko sem skušala na hitro pobrati drobiž iz raztrgane denarnice. Pes, blatnega kožuha in zvohlanim povodcem, je sunkoma skočil naprej, jaz za njim, in v istem hipu sem začutila rez bolečine pod kolenom. Kri iz prask je kapljala na pločnik, ljudje so me gledali, a nihče ni pristopil. V roki sem stiskala Bonijev povodec kot rešilno vrv, čeprav sem si želela, da bi lahko ubežala v svojo prazno garsonjero in zaklenila vrata pred svetom.

Odkar je moj mož Bojan nenadoma umrl, sem v Ljubljani postala senca same sebe. Pokojnina je komajda zadoščala za najemnino in položnice, Ana pa me je vsak mesec poklicala z novim seznamom potreb, ki jih je bilo vedno težje izpolniti. Njeni tast in tašča so jima kupili avto, otroka pa so ji čuvali na vikendu ob Bohinjskem jezeru. Jaz sem imela le svoje roke in srce, a ona je videla predvsem pomanjkanje. Včasih me je bolela bolj njena hladnost kot samota.

Boni je bil pravzaprav naključje. Nekega deževnega popoldneva sem ga srečala pred blokom, kjer je cvilil in praskal po vratih. Bil je navaden mešanček – krivih tačk, sivo-rjav, brez posebnosti, razen pridušenega smrčanja, kadar se je ulegel k meni. Soseda Tanja je rekla, da ga je zapustil nek študent. Sprva sem se upirala misli, da bi psa sploh sprejela – imela sem dovolj skrbi, denar za veterinarja pa je bil luksuz, ki si ga nisem mogla privoščiti. A v njegovem pogledu sem prepoznala isti strah pred izgubo, kot sem ga nosila v sebi.

Ko sem ga prvič peljala na veterinarsko ambulanto v Mostah, sem trepetala – za cepljenje in mikročip sem porabila skoraj pol pokojnine. Na poti domov sva hodila počasi; dež je puščal mokre sledi na Bonijevem hrbtu, moj plašč je smrdel po mokri dlaki in poceni cigaretah, ki sem jih skrivoma kadila pred blokom. Tisto noč je prvič legel na konec moje postelje in zaspal s smrčkom pritisnjenim ob moje stopalo. Njegovo dihanje je bilo globoko, skoraj kot šepet, v katerem sem zaslišala obljubo, da bo ostal, dokler bom dopuščala.

Sprva sem bila besna na vse – na Ano, na Bojana, na svet, ki me je pahnil v osamljenost. Zdela sem se si neuporabna, kot pohištvo, ki ga nihče več ne potrebuje. A ko sem zaradi Bonija vstajala ob šestih zjutraj, da bi ga peljala na sprehod v Tivoli, sem začela srečevati vedno iste ljudi z enakimi težavami: upokojence, ki so stokali nad položnicami, in mlade mame, ki so si izmenjevale otroške copate. Sčasoma sem pogumno pozdravila soseda Luko, ki je vedno kadil na klopci, in neko jutro me je povabil na kavo. Prvič v letih sem začutila, da mi nekdo želi prisluhniti, ne da bi kaj pričakoval v zameno.

A z Bonijem je prišla tudi nova odgovornost, ki je nisem bila vajena. Nisem več mogla iz postelje do poldneva, čeprav me je včasih še vedno dušila žalost, ki je dišala po zatohlem zraku in razlitem cenenem čaju. Vsako jutro sem morala ven, v vlažen zrak, ki je po dežju dišal po glini in starih listih. Sosedje so si z menoj izmenjevali pozdrave, otrok iz spodnjega nadstropja je občasno božal Bonijevo mehko, nekoliko umazano uho – in prvič po Bojanovi smrti sem pomislila, da mogoče nisem povsem sama.

Ker sem Bonija začela jemati resno, sem morala marsikaj spremeniti. Prva odločitev je bila, da prodam nekaj Bojanovih starih knjig, da sem lahko plačala Bonijev rentgenski pregled po tem, ko je šepal na prednjo tačko. Bolelo me je, a sem čutila, da ni druge poti. Druga odločitev je bila bolj boleča: sprejela sem službo kot čistilka v bloku čez cesto – sram me je bilo, ko sem prvič srečala Ano s tastom v dvigalu. Ona ni razumela, zakaj delam, čeprav „dobim pokojnino“, in tisti dan je odšla, ne da bi me poljubila v slovo. Tretja odločitev je bila najbolj tvegana – ko je nastala zamuda pri najemnini in so mi grozili z odpovedjo pogodbe, sem se odločila, da z Bonijem preseliva v manjši blok na Pržan, kjer so psi sicer dovoljeni, a je bilo stanovanje v slabšem stanju in daleč od centra.

Najina nova soseska je dišala po vlažnem betonu in prašnih vejah starega kostanja. Prvi večer me je bilo groza, ko so se na stopnišču slišali prepiri in je soseda skozi vrata vpila na moža. Boni je na kavču tiho tresel rep, z nožico je praskal po moji dlani in mehko pihal, kot bi me tolažil. Stisnila sem ga k sebi, njegovo srce je utripalo hitreje od mojega.

Nekega jutra so mi na vratih pozvonili iz LPP, ker sem bila dva meseca dolžna za urbano. Grozilo je, da ne bom mogla več do centra na zdravniški pregled, a sosed Luka mi je ponudil prevoz, če bom v zameno kakšno uro pazila na njegovo bolno mamo. Boni je postal razlog, da sem prvič v življenju sprejela pomoč, čeprav me je bilo sram.

Strah me je bilo, ko je Boni nenadoma začel noč za nočjo zavijati in ni jedel – veterinar je sumil, da ima odpoved ledvic. Prvič sem se zlomila; nisem imela dovolj denarja za laboratorijske preiskave. Posodila sem si pri Tanji, a Boni je v nekaj dneh ugašal. Zadnji večer sem ga stisnila v naročje, njegova dlaka je dišala po urinu in zdravilih, a meni je bilo vseeno. Njegovo dihanje je postajalo plitvo, tiho kot pesem, ki jo pozabiš že medtem ko jo poslušaš. Ko je umrl, sem ga pokopala pod kostanjem za blokom, kjer je tako rad vohljal.

Ana mi je naslednji dan poslala sporočilo, da potrebuje pomoč za varstvo otrok. Nisem ji odgovorila takoj. Prvič sem si dovolila razmišljati o tem, kaj pomeni biti dovolj – zase, ne za druge. Še vedno me boli, da nisem mogla tekmovati z njenimi bogatimi sorodniki, a Boni me je naučil, da toplina ne prihaja z denarjem. Se znamo sploh še ljubiti brez primerjav in pogojev? Bi znali dati nekaj, česar ne moreš prešteti – le čas, dotik, bližino?