Po moževi prevari sem ostala zaradi hčerke. Potem sem pri ljubljanski tržnici srečala žensko, s katero me je varal

»Maja?«

Pri stojnicah s cvetjem na ljubljanski tržnici sem se obrnila, še preden sem prepoznala glas. Petra je držala šopek rumenih tulipanov. Eden se ji je zataknil za rokav, pa tega sploh ni opazila.

»Samo pozdravit sem te hotela,« je rekla.

»Zakaj?«

Zvenelo je bolj jezno, kot sem hotela. Za nama je nekdo potisnil voziček med stojnicama in morala sem stopiti bliže k njej. Zavohala sem njen parfum. Do tistega trenutka sem vedela, kako je videti na fotografiji, ne pa tudi, kako je stati tako blizu nje.

»Ne vem,« je rekla. »Zdelo se mi je grdo, da bi šla kar mimo.«

Meni bi bilo ljubše, če bi šla mimo.

Za Petro sem izvedela prejšnji november. Andrej je bil pod tušem, jaz pa sem vzela njegov telefon, ker je bila na njem slika obvestila za Nikin športni dan. Iskala sem, ob kateri uri morajo biti pred šolo. Čez zaslon je skočilo sporočilo: »Še zmeraj imam tvojo jopico. Boš v četrtek prišel ponjo?«

Ko je prišel iz kopalnice, sem ga vprašala, katero jopico ima pri njej. Najprej je rekel, da sivo. Čisto avtomatsko. Potem je pogledal telefon v moji roki in sedel na rob postelje. Z las mu je kapljalo po majici.

»Kolikokrat?« sem vprašala.

»Maja, ne vem, če je dobro, da greva zdaj v podrobnosti.«

»Zate verjetno res ni.«

Trajalo je skoraj štiri mesece. Med drugim tiste četrtke, ko sem jaz po službi čakala Niko pred glasbeno šolo, ker je on menda uvajal novega sodelavca. Enkrat sem ga od tam poklicala, ker sem pozabila denarnico in je bila Nika lačna. Ni se oglasil. Dolgo sem se jezila nase, ker sem tako nepripravljena šla od doma.

Prvo noč sem hotela spakirati. Odprla sem omaro, vzela potovalko in potem pol ure gledala najemnine na telefonu. Z mojo plačo iz računovodstva bi šlo, če bi šli z Niko nekam na rob mesta in če se ne bi nič pokvarilo. Pri mami v Kranju bi lahko nekaj časa spali v dnevni sobi. V mislih sem že računala, ob kateri uri bi morali vstajati, da bi Nika pravočasno prišla v šolo v Šiški.

Zjutraj je prišla v kuhinjo v eni nogavici in vprašala, ali jo bo ati v soboto peljal plavat. Rekla sem, da jo bo. Tisti odgovor mi je šel čisto zlahka iz ust. Vse drugo se mi je zdelo nemogoče.

Andrej je prekinil stike s Petro in našel terapevtko. Prva dva obiska sem se jezila še nanjo, ker je vprašala, kakšen je bil najin odnos pred prevaro. Slišala sem samo: kaj si pa ti naredila narobe? Ko sem ji to naslednjič povedala, je odložila kemični svinčnik.

»Lahko govorimo o tem, kaj vama prej ni šlo. Ampak odločitev, da vam laže, je bila njegova.«

Andrej je pokimal. Doma mi je prvič povedal za popoldne, ko je Petro peljal na kosilo, meni pa rekel, da mora peljati avto na servis. Tega podatka mu ne bi mogla izvleči iz nobenega sporočila. Povedal ga je sam. Tisti večer sem lažje zaspala, čeprav sem mu naslednje jutro zamerila še tisto kosilo.

Sčasoma sva imela tudi dobre dneve. Marca sva šla sama na pico in se smejala, ker je šel od doma v dveh različnih nogavicah. Na poti nazaj me je prijel za roko in nisem pomislila nanjo. Šele doma, ko je odložil telefon z zaslonom navzdol, sem ga vprašala, kdo mu piše. Bil je opomnik za tehnični pregled. Pokazal mi ga je, jaz pa sem bila do konca večera sitna. Še sama nisem vedela, na koga bolj.

In potem sem v soboto stala pred Petro, ki je končno potegnila tisti tulipan iz rokava.

»Žal mi je,« je rekla. »Vem, da ti to nič ne pomaga.«

»Si vedela za Niko?«

Ne vem, zakaj sem jo vprašala ravno to. Vedela sem, da je vedela zame. Za Niko pa sem si očitno nekje pustila možnost, da ni.

»Ja,« je rekla. »Enkrat je šel prej, ker jo je moral pobrati pri glasbeni.«

Spomnila sem se tistega dne. Domov sta prinesla rogljičke in jaz sem bila vesela, da se je končno spomnil, katere imam rada.

Na avtobusu domov sem Andreju trikrat napisala sporočilo in ga vsakič zbrisala. Doma je pri pultu rezal kruh. Povedala sem mu, koga sem srečala. Tako hitro je vprašal, kaj mi je rekla, da sem se naslonila na hladilnik.

»A je še kaj, kar bi mi lahko?«

Odložil je nož.

»Ne. Ustrašil sem se, da ti je rekla kaj takega, kar ti bo spet …«

»Kar mi bo spet kaj? Pokvarilo soboto?«

Iz Nikine sobe se je nehalo slišati igranje flavte. Čez nekaj sekund je prišla ven in vprašala, ali naj gre k babici. Rekla sem, da se samo pogovarjava. Pogledala me je, pa ne tako, kot me pogleda, kadar mi verjame.

»Saj lahko grem,« je rekla. »Da vama ne bom v napoto.«

Usedla sem se k njej na hodniku. Povedala sem ji, da se z atijem včasih prepirava in da ji zato ni treba nikamor. Hotela sem ji reči še, da bo vse v redu. Namesto tega sem jo vprašala, ali bi mi pokazala tisti del skladbe, pri katerem se ji vedno zatakne. Prinesla je note in mi s prstom pokazala tri čisto navadne črne pike.

Naslednji večer sem Andreju rekla, da bom pri terapevtki prvič na glas povedala, da razmišljam tudi o tem, da bi šla. Odprl je usta, pa si je premislil. Šele ko sem že pobirala skodelici z mize, me je vprašal, ali naj gre z mano.

»Ja,« sem rekla. »Rada bi, da to slišiš tam. Ne na hodniku, da bo spet tudi Nika poslušala.«

Še vedno si želim, da bi mu nekega dne verjela, ko reče, da bo po službi pozen. Ampak če ostajam zato, da bi bilo Niki lažje, zakaj je tisti dan ona prva ponudila, da gre?