Ko sem v hčerkini kuhinji zaslišala »Kdaj bo šla domov?«, sem še vedno držala lonec juhe za vse štiri
»Kdaj bo šla domov?« je vprašal Rok. Stala sem na hodniku z loncem juhe v rokah in čakala, da mu bo Maja rekla, naj ne govori tako. »Ne vem,« je rekla. »Ne morem je še jaz pustit same.« Šele takrat sem dojela, da Rok ni vprašal, kdaj grem na obisk v svoje stanovanje. Vprašal je, kdaj se bom odselila.
Z loncem sem stopila v kuhinjo. Pokrov je zaropotal, ker se mi je tresla roka.
»Knedlčki so posebej, da se ne razmočijo,« sem rekla.
Maja je vstala tako hitro, da je s kolenom zadela ob mizo. Rok pa je umaknil svoj telefon, da sem lahko odložila lonec. To je bilo vse. Nihče se ni delal, da nisem slišala.
Štiri mesece prej me je Maja našla v mojem stanovanju v Kranju ob pol enajstih dopoldne še v spalni srajci. Odkar je umrl moj Jože, sem včasih skuhala kavo in jo pustila na pultu, ne da bi naredila en sam požirek. Tisto jutro sem iz predala vzela dva krožnika za zajtrk. Ko sem enega spravljala nazaj, mi je padel iz rok. Črepinje so bile še pod mizo, ko je prišla Maja.
»Pridi k nam za nekaj časa,« je rekla in šla po metlo. »Saj imamo prosto sobo.«
Pri njih v Škofji Loki sem spet imela razlog, da sem se zjutraj oblekla. Neža je hodila v drugi razred in je hotela, da prav jaz pridem ponjo v podaljšano bivanje. Po poti domov mi je povedala, kdo je pri kosilu polil kompot in s kom zdaj ne govori. Maja je tisti mesec pogosto delala popoldne. Včasih mi je iz službe poslala samo: »A lahko še jutri?« In jaz sem vedno lahko.
Potem sem začela delati tudi stvari, za katere me ni nihče prosil. Prestavila sem kozarce, ker jih Neža ni dosegla. Roku sem pobrala perilo s stola v spalnici. Enkrat je prišel domov, odprl pivo in me našel v kuhinji, kjer sem mu zlagala spodnje hlače.
»Zmorem sam, Milena,« je rekel.
»Saj vidim,« sem mu odvrnila. »Že od nedelje so na stolu.«
Takrat se mi je zdelo, da se malo hecam. On se ni zasmejal.
Najhuje je bilo tisti petek, ko je Neža pri meni končala plakat za šolo. Rok ji je prejšnji večer vzel tablico, ker je lagala glede domače naloge. Jaz sem ji jo po plakatu dala za deset minut. Ko je prišel domov in jo zagledal na kavču, sem pred njo rekla: »Daj no, saj ni v zaporu.«
Neža je gledala v ekran, ampak prsta ni več premaknila. Tega se dobro spomnim. Namesto da bi utihnila, sem začela razlagati še, kako je bila Maja pri njenih letih občutljiva in kako se je bilo z njo vedno bolje pogovoriti. Rok je vzel tablico in šel iz sobe. Zvečer sem ju skozi steno slišala, kako se prepirata. Maja mu je rekla, naj se z mano zmeni sam. On pa njej, da mu je to rekla že trikrat in ga potem vsakič pred mano ustavila.
Po tistem vprašanju v kuhinji sem juho vseeno nalila. Neža je imela pevske in je še ni bilo doma. Maja si je dvakrat popravila žlico ob krožniku, preden je spregovorila.
»A se spomniš, ko sem te vprašala, ali bi šla v soboto malo v Kranj?«
Pokimala sem. Rekla sem ji, da lahko rože zalijem tudi med tednom.
»Nisem mislila zaradi rož, mami. Hotela sem imeti en dan samo za nas tri. Pa mi je bilo tako grdo to reči.«
»Meni bi bilo pa lažje, če bi mi,« sem rekla. V tistem trenutku tega nisem čisto zares mislila. Najbrž bi se užalila že takrat. Ampak vsaj ne bi štiri mesece ugibala, kaj pomenijo zaprta vrata in zakaj Rok v nedeljo zjutraj pije kavo v avtu pred hišo.
Pri denarju me je še posebej stisnilo. Še vedno sem plačevala stroške svojega stanovanja, pri njih pa sem kupovala meso, prašek, Neži nove copate. Ko mi je Rok hotel nakazati denar za večji nakup, sem ga zavrnila. Potem sem mu v kuhinji očitala, koliko sem porabila, čeprav me ni za polovico tistih stvari niti prosil. Maja je odložila žlico.
»Mami, jaz sem te povabila, ker me je skrbelo zate. Ne zato, da moraš pri nas vse odslužit.«
Tisto noč nisem spala kaj dosti. Zjutraj sem iz omare vzela potovalko. Neža je sedela na njej, da sem lahko zaprla zadrgo. Vprašala me je, če grem zaradi tablice.
»Ne, ljubica. Pa tudi tisto s tablico bi morala jaz z očijem zmenit, ne ti.«
»A boš še kdaj prišla pome?«
Rekla sem, da bom. Da se bomo prej dogovorili. Potem je šla po risbo, ki jo je imela nalepljeno nad posteljo, in mi jo stlačila v zunanji žep potovalke.
Prvi večer v Kranju sem spet slišala hladilnik. Pri njih ga nikoli nisem, ker je nekdo ves čas hodil po stopnicah ali odpiral vodo. Sedla sem za mizo in pogledala telefon. Že sem hotela Maji napisati, da je vse v redu, čeprav me ni vprašala in čeprav ni bilo. Namesto tega sem poklicala sosedo Vido, ki me je že dvakrat vabila na sprehod. Vprašala sem jo, ali ima jutri zjutraj čas. Rekla je, da ga ima že danes, če me ne moti, da pride v copatih.
Z Majo se zdaj ob sredah dogovoriva, ali grem v petek po Nežo. Včasih ne grem, ker imam z Vido kaj svojega. Prejšnjo nedeljo me je Rok povabil na kosilo. Vprašala sem, kaj naj prinesem, in je rekel: »Nič. Ob enih pridi.« Skoraj sem spekla potico. Potem sem ob enih pozvonila s praznimi rokami. Rok mi je odprl in takoj poklical Nežo, naj pride pogledat, kdo je prišel. Kako sem bila vesela, da tokrat nisem imela v rokah nobenega lonca.
Še vedno me včasih zaboli, kako sem izvedela, da hočeta spet živeti sama. Bi bilo Maji lažje povedati, če bi jaz kdaj zmogla reči, da mi je pri njih lepo, pa se kljub temu ne počutim čisto doma?