Po petnajstih letih je stal pred mojimi vrati s kovčkom. Hčerka mu je odprla, jaz pa nisem vedela, ali ga zmorem spustiti noter.
»Samo reci, naj grem,« je rekel Andrej, vendar kovčka ni dvignil. Stal je na našem predpražniku z mokrimi rameni, za mano pa je Nika tako močno stisnila skodelico, da sem pogledala, ali se bo ročaj odlomil.
»Petnajst let nisi potreboval mojega dovoljenja za odhod. Zdaj ga pa?«
Pogledal je mimo mene.
»Živjo, Nika.«
Moja hči ni odgovorila. Ko jo je nazadnje videl, je imela pet let. Zdaj je študirala, delala ob sobotah v trgovini in njegov obraz poznala predvsem s fotografije, ki sem jo hranila med garancijskimi listi.
Ni prišel zaradi rojstnega dne. Niti zato, ker bi ga nenadoma premagalo domotožje.
Podjetje pri Mariboru, kjer je delal v skladišču, je odpustilo delavce. Petra, zaradi katere je nekoč zapustil naju, mu je rekla, naj se izseli. To sem izvedela v prvih desetih minutah.
Razlog, zakaj petnajst let ni sedel na vlak do Ljubljane, je razlagal precej dlje.
»Sram me je bilo.«
»Mene tudi, ko sem v vrtcu prosila, ali lahko položnico plačam naslednji mesec. Pa sem vseeno šla noter.«
Nika je skodelico odložila na omarico.
»Mami. Lahko najprej sleče mokro jakno?«
Ta stavek me je zabolel bolj, kot bi smel.
Andrej je sedel na rob kuhinjskega stola. Isti stol je bil tam, ko mi je povedal, da z nama ne more več živeti. Takrat sem na štedilniku mešala zdrob, Nika pa je iz dnevne sobe klicala, naj pride pogledat njeno hišo iz kock.
Preživnino je najprej nakazoval, potem izpuščal mesece. Nazadnje sem jo urejala z izvršbo. Telefonski klici so postajali redkejši, obljubljeni obiski so odpadali. Pri devetih je Nika nehala spraševati, kdaj pride.
Vsaj mene je nehala spraševati.
Tisti večer sem ji sledila v sobo.
»Nisi ga dolžna sprejeti,« sem rekla.
»Vem.«
»In jaz ga ne mislim vzeti nazaj.«
Obrnila se je od mize.
»Saj te nisem tega prosila.«
V njenem glasu ni bilo očitka. Zato sem ga še težje prenesla.
Dogovorili smo se za tri tedne. Kavč v dnevni sobi. Nobenega ključa na začetku, nobenega brskanja po omarah. Prijava na zavod, iskanje dela. Niki sem obljubila, da lahko kadarkoli pove, če ji bo preveč.
Ko sem mu prinesla odejo, je segel proti moji roki.
Umaknila sem jo.
»To ni sprava, Andrej.«
»Razumem.«
Nisem mu verjela. Ampak odejo sem vseeno pustila.
Prve dni je bil skoraj pretirano koristen. Pomil je okna, pritrdil razmajano kljuko in skuhal joto. Sosedi je odnesel vrečko do dvigala. Ko mi je naslednje jutro rekla, da je lepo, ker smo spet skupaj, sem se ji samo tesno nasmehnila.
Nisem imela moči razlagati na hodniku.
Najhuje je bilo slišati Nikin smeh iz kuhinje.
To težko priznam. Želela sem, da bi spoznala očeta, potem pa me je zabolelo vsakič, ko jima je pogovor stekel brez mene. Jaz sem bila tista, ki je štela drobiž za šolsko malico, sedela na govorilnih urah in ponoči držala lavor ob njeni postelji. On pa ji je pripovedoval, kako je kot fant padel s kolesom v Ljubljanico, in ona se je smejala.
Potem sem se sramovala še tega.
Nekega četrtka mi je pralni stroj obstal sredi pranja. Serviser je rekel, da bi popravilo stalo skoraj toliko kot rabljen stroj.
Na računu sem imela sto šestinosemdeset evrov do plače.
Andrej je stal pri vratih kopalnice.
»Lahko bi ti pomagal, če bi imel.«
»Vem,« sem rekla. »To je ravno težava.«
Zvečer sem slišala, kako je Niko vprašal, ali bi mu posodila sto petdeset evrov za telefon in prevoz na razgovore.
Vstopila sem, še preden je odgovorila.
»Od nje ne boš jemal denarja.«
»Samo vprašal sem.«
»Prišel si k nama brez vsega in zdaj bo ona plačevala, da boš njen oče?«
»Mami, nehaj!« je zavpila Nika.
Oba sva obstala.
»Nisem več majhna. Ampak denarja ti ne bom posodila,« mu je rekla. »Varčujem za izpit. In komaj te poznam.«
Andrej je gledal v tla. Jaz pa sem prvič tisti večer utihnila.
Naslednje jutro ga ni bilo. Odeja je bila zložena, kovček je ostal ob kavču.
Nika je trikrat pogledala telefon. Potem je rekla, da ji je vseeno, in odšla na predavanja brez zajtrka.
Vrnil se je malo po peti. Na hlačah je imel prah. Prek nekdanjega sodelavca je dobil nekaj dni dela pri selitvah in izplačilo po opravljenem dnevu.
Na mizo je položil petdeset evrov.
»Za hrano.«
»Moral bi povedati, kam greš,« sem rekla.
»Saj nisem otrok.«
»Ne. Imaš pa otroka, ki je danes mislil, da si spet izginil.«
Obraz se mu je spremenil. Sedel je in vzel telefon. Tokrat nisem poslušala, kaj ji je povedal.
Pred iztekom treh tednov mi je priznal, da je službo izgubil že pred štirimi meseci. Najprej je živel od prihrankov, potem pri znancu. Petra ga ni poslala stran čez noč.
»Torej si nama tudi to povedal po svoje.«
»Bal sem se, da me ne boš spustila noter.«
»Bi prišel, če bi še imel službo in stanovanje?«
Dolgo je molčal.
»Ne vem.«
Šla sem v kopalnico in zaklenila vrata. Sedela sem na robu kadi, ker nisem hotela, da me spet vidi jokati zaradi njega.
Tisto noč je Nika prišla k meni.
»Rada bi ga še videla,« je rekla.
»Vem.«
»Ampak nočem, da ostane tukaj samo zato, ker misliš, da moraš to narediti zame.«
Takrat sem jo objela. Res močno. Malo predolgo mogoče.
Andrej je ostal še deset dni, dokler ni našel sobe v Mostah. Dobila sva se za kuhinjsko mizo in določila datum odhoda. Tokrat nisem popustila.
Zdaj je od tega pol leta. Dela v skladišču za določen čas. Niki je že dvakrat odpovedal kosilo, vendar ji je povedal vnaprej in predlagal drug termin. Zame je to malo. Zanjo očitno nekaj pomeni.
Včasih prideta skupaj do bloka. On ostane spodaj, ona gre gor. Ne vabim ga na kavo in ne pretvarjava se, da sva družina, kakršna bi lahko bila.
Pred kratkim mi je rekla: »Ni tak oče, kot sem si ga predstavljala. Ampak zdaj vsaj vem, kakšen je.«
Še vedno ne vem, ali se je vrnil zaradi naju ali zato, ker ni imel kam. Mogoče oboje.
Ali mu lahko pustim, da postane njen oče, ne da bi mu sama odpustila? Za zdaj poskušam prav to.