Ko mi je tašča pred otrokoma rekla, da sem lena, sem položila kuhalnico na pult: V svojem domu ne bom več služkinja

»Če bi se manj smilila sama sebi, bi imela tudi otroka kaj toplega na mizi,« je rekla tašča in dvignila pokrovko z lonca. V njem se je kuhala juha. Stala sem ob štedilniku, še vedno v službenih hlačah, ko je osemletna Neža odložila žlico.

»Saj mami kuha, babi.«

Marija je zavzdihnila, kot da sva jo razočarali obe. Moj mož Matej je gledal v telefon. Takrat sem položila kuhalnico na pult.

»Danes bosta šla domov.«

Tast Franc je počasi odmaknil stol.

»Kako, prosim?«

»Oba. Zdaj.«

Živeli smo v trisobnem stanovanju v Celju, deset minut hoje od njegovih staršev. Ko sva ga kupovala, nama je bližina zvenela kot sreča. Pomoč pri otrocih, nedeljska kosila, nekdo, ki lahko skoči po mleko, kadar zbolimo.

Marija je dobila rezervni ključ za nujne primere. Kmalu je bil nujen primer tudi to, da je prinesla jabolka ali opazila, da ob enajstih še nisem dvignila rolet.

Najprej sem bila hvaležna. Potem previdna. Na koncu sem pred zvokom ključa v vratih začela zadrževati dih.

Delala sem v računovodstvu manjšega podjetja. Ob koncu meseca sem ostajala dlje, nato tekla po petletnega Vida v vrtec in preverjala Nežine naloge. Matej je delal v vzdrževanju, včasih tudi popoldne. Oba sva bila utrujena. Samo njegova utrujenost je imela ob prihodu domov svoj naslanjač, moja pa seznam opravil.

Tašča je preverjala police v hladilniku. Tast je prinesel srajce, ker jih je moj likalnik »lepše zlikal«. Enkrat sem mislila, da se šali.

Ni se.

»Saj boš zraven svojih,« je rekel in vrečko pustil na pralnem stroju.

Ko sem Mateju zvečer povedala, me je pobožal po kolenu.

»Daj, Maja. Stara sta pač taka. Ne boš ju zdaj spreminjala.«

Franc je imel štiriinšestdeset let. Marija dve manj. Oba sta brez težav hodila v hribe. Ampak kadar sem omenila njune zahteve, sta nenadoma postala prestara za pogovor.

Najhuje je bilo, da nista bila vedno neprijazna. Marija je znala prinesti še topel kruh in objeti Vida tako, da se je ves izgubil v njenem plašču. Franc je Nežo naučil voziti kolo. Zaradi teh lepih trenutkov sem potem vsako svojo zamero obračala proti sebi.

Mogoče sem res občutljiva. Mogoče druge ženske to lažje prenesejo.

Pa sem tiho pobrisala pult, ki ga je Marija preverila s prstom.

Ko je Vid dobil vročino, sem tri noči vstajala k njemu. Četrto jutro je Marija prišla ob sedmih in našla košaro nezloženega perila.

»Pri nas tega ni bilo. Tudi jaz sem imela službo.«

Stala sem pred njo v majici z madežem sirupa.

»Potem pa veš, kako je.«

Pogledala me je, kot da sem jo užalila.

Tisti večer me je Matej vprašal, zakaj sem bila nesramna do njegove mame. Ni vprašal, koliko sem spala. To se mi je usedlo nekam globoko, bolj kot njene besede.

Potem je prišla sobota s kosilom za Francov rojstni dan.

Nisem ga predlagala. Marija je v četrtek sporočila, da bodo pri nas, ker imamo večjo mizo. Osem odraslih in otroka. Naročila mi je, kaj naj pripravim, sama pa obljubila potico.

V petek sem v trgovini pustila šestinosemdeset evrov. Doma sem račun skrila pod časopis, ker me je bilo strah preveriti stanje na računu. Do plače je manjkal teden, Neža pa je potrebovala nove športne copate.

Mateju sem rekla, da tega ne zmorem.

»Zdaj ne moreva odpovedati. Saj ti bom pomagal.«

V soboto je šel s Francem po pijačo. Vrnila sta se po dveh urah. Jaz sem vmes čistila kopalnico, pekla meso in Vidu menjala mokre hlače.

Med kosilom je Franc dvignil kozarec.

»Na našega Mateja, da zna tako lepo poskrbeti za družino.«

Pogledala sem moža. Nasmehnil se je in trčil z njim.

Ne vem, zakaj me je ravno to tako zadelo. Mogoče zato, ker sem imela pod mizo še vedno mokre nogavice od pomivanja kopalnice.

Nekaj dni pozneje sem prišla domov in našla Marijo v Nežini sobi. Prelagala je njene zvezke. Hči je stala pri vratih in si grizla ustnico.

»Samo red sem naredila,« je rekla Marija.

Neža mi je pozneje zašepetala, da je babica brala njen zvezek, v katerega je pisala stvari zase. Takrat sem Mateju prvič jasno rekla, da hočem ključ nazaj.

»Zdaj pa že pretiravaš. Osem tisoč sta nama dala za stanovanje.«

Obsedela sem.

»To pomeni, da lahko prideta kadarkoli?«

»Nisem tega rekel.«

»Ampak vsakič, ko prosim za nekaj osnovnega, mi poveš, kaj vse jima dolgujeva.«

Ni odgovoril. Odnesel je smeti in potem dolgo ostal zunaj.

Dva dni pozneje sta spet prišla brez najave. Jaz sem kuhala juho, Franc pa je na stol odložil vrečko s srajcami. Ko je Marija izrekla tisto o moji lenobi, sem pogledala Nežo in zaslišala, kako me brani.

Tega nisem več mogla pustiti njej.

»Ključ prosim pustita na mizi,« sem rekla.

Mariji so se napolnile oči.

»Tako se torej zahvališ za vse.«

Tresle so se mi roke, zato sem jih skrila ob telo.

»Za pomoč sem hvaležna. Nisem pa zaradi nje vsak dan na razpolago. In pred otrokoma me ne bosta poniževala.«

Franc je pogledal Mateja.

»Boš kar tiho?«

Mož je odložil telefon. Nekaj časa je gledal vrečko s srajcami.

»Ne. Maja ima prav.«

Marija je zajokala. Jaz nisem čutila zmage. Bilo mi je slabo.

»Mami, ključ,« je ponovil Matej. »Za obiske bomo prej poklicali. Srajce pa odnesita domov.«

Tisti večer nisva zmagoslavno sedela na kavču. Sprla sva se še midva.

»Zakaj si moral slišati od mene pred vsemi?« sem ga vprašala. »Kolikokrat sem ti že povedala?«

Sedel je za mizo in si mencal obraz.

»Ker mi je bilo lažje, da si bila jezna ti kot onadva.«

Končno nekaj poštenega. Bolelo je, ampak vsaj nisem več poslušala, da si vse domišljam.

Od takrat sta minila dva meseca. Matej zdaj sam ureja dogovore s staršema. Ko je Marija poklicala, da prinese kosilo, me je najprej vprašal, ali nam ustreza. Francovega denarja ne moreva vrniti naenkrat, zato sva predlagala obroke. Rekel je, da je bilo darilo. Matej ga je prosil, naj potem tudi ostane darilo.

Obiski so še nerodni. Marija mi včasih odgovarja bolj kot ne z eno besedo. Otroka se je še vedno razveselita in tega jima nočem vzeti.

Jaz pa ob nedeljah včasih pustim posodo do večera. Še vedno me malo stisne, če kdo pozvoni.

Ali bi res morala zaradi miru še naprej požirati vse? Rada bi, da se moja otroka doma naučita spoštovanja, ne pa tega, kdo mora biti vedno tiho.