Medtem ko sem v ljubljanski porodnišnici sama rojevala najinega sina, je mož spal pri drugi

»Maja, zdaj morate odložiti telefon. Otrok prihaja.«

Babica mi je prijela zapestje, jaz pa sem še vedno gledala zaslon. Sedemnajst neodgovorjenih klicev. Zadnje sporočilo sem Mateju poslala ob dveh in trinajst: »Prosim, pridi. Strah me je.«

Ob meni je stal prazen stol. Nanj sem pred tremi urami položila njegovo jopico, ker sem bila prepričana, da bo vsak čas pritekel skozi vrata ljubljanske porodnišnice.

Ko je Jakob prvič zajokal, sem jokala tudi jaz. Babica mi ga je položila na prsi in rekla, naj pogledam, kako lep je.

Pogledala sem ga. Potem pa vrata. Še danes me zaboli, ko se spomnim tega.

Matej se je prikazal malo po deveti dopoldne. V roki je držal vrečko z banano in plastenko vode, kot da se je ustavil na črpalki in šele tam spomnil, kam pravzaprav gre.

»Oprosti. Pri očetu je počila cev. Vse je zalivalo, telefon sem imel pa v avtu.«

Gledala sem njegove čiste čevlje.

»Celo noč?«

»Maja, kaj naj zdaj? Saj nisem zanalašč.«

Jakob je spal v posteljici med nama. Matej se je sklonil k njemu, jaz pa sem čakala, da bo najprej prijel mene. Da me bo vprašal, ali me boli. Ali sem bila prestrašena.

»Čisto moj nos ima,« je rekel.

Nisem se nasmehnila.

Pred porodom nisva bila nesrečen par. Vsaj tako sem mislila. Živela sva v najetem dvosobnem stanovanju v Šiški, odplačevala avto in vsak mesec prestavljala nakup otroške sobe na naslednjo plačo. Jaz sem delala v računovodstvu, on na terenu kot serviser.

Zadnje mesece je bil veliko odsoten. Ko sem rekla, da mi manjka, je odgovoril, da nekdo pač mora zaslužiti za plenice. In jaz sem utihnila, ker nisem hotela biti nehvaležna.

Dvanajsti dan po porodu je njegov telefon zavibriral na kuhinjskem pultu. Matej se je tuširal. Jaz sem z eno roko držala Jakoba, z drugo mešala pogreto juho.

Na zaslonu je pisalo Petra.

»Še vedno mislim na tisto noč. Na to, kako si zaspal pri meni.«

Žlica mi je zdrsnila v lonec.

Nekaj časa sem samo stala. Potem sem odložila sina v košek in vzela telefon. Geslo sem poznala; uporabljala sva isti datum, dan najine poroke.

Vem, da ni prav brskati po tujih sporočilih. Ampak takrat nisem iskala izgovora za prepir. Morala sem vedeti, kje je bil, ko sem ga klicala.

Pogovor sem odprla s tresočimi prsti.

Njegovo sporočilo, poslano tisto noč ob eni in sedeminštirideset: »Danes ne grem nikamor. Hočem biti pri tebi.«

Moja prošnja, naj pride v porodnišnico, je bila poslana šestindvajset minut pozneje.

Ko je prišel iz kopalnice, sem sedela za mizo. Telefon je ležal pred mano.

»Kdo je Petra?«

Najprej je pogledal zaslon. Šele potem mene.

»Zakaj mi gledaš telefon?«

To je bilo prvo, kar je rekel.

»Kdo je Petra, Matej?«

Potegnil si je majico čez glavo in obstal z eno roko še v rokavu.

»Sodelavka. Zapletlo se je. Nisem vedel, kako naj ti povem.«

»Jaz sem rojevala.«

»Vem.«

»Ne. Mislim, da ne veš.«

Jakob je začel jokati. Dvignila sem ga, čeprav so me zaradi šivov zaboleli vsi gibi. Matej je stopil bližje, jaz pa sem se umaknila tako sunkovito, da sem zadela ob rob mize.

Razmerje je trajalo od novembra. Tisto noč je ostal pri njej, ker naj bi potreboval mir. Mir. Jaz sem imela med popadki občutek, da se mi bo telo raztrgalo, on pa je potreboval mir.

Pozneje sem poklicala njegovega očeta. Jože je bil nekaj sekund tiho, potem pa vprašal:

»Kakšna cev?«

Takrat sem prvič tisti dan zajokala. Ne glasno. Samo nisem mogla več govoriti.

Matej je hotel ostati doma. Obljubljal je, da bo prekinil, da bova šla na pogovor, da je bil prestrašen zaradi očetovstva.

»Tudi jaz sem bila prestrašena,« sem rekla. »Pa sem vseeno prišla rodit.«

Tisti večer je odšel k staršem. Za njim sem zaklenila vrata in potem deset minut stala v predsobi, ker me je bilo groza noči, ki me je čakala.

Nisem postala močna kar naenkrat. Tri tedne sem jedla predvsem kruh in tisto, kar mi je mama prinesla v plastičnih posodah. Med dojenjem sem preverjala, kdaj je bil nazadnje dosegljiv. Sovražila sem se zaradi tega. Še vedno sem hotela, da pokliče.

Njegova mama mi je rekla, naj ne razdiram družine zaradi ene napake.

»Otrok potrebuje očeta, Maja.«

»Saj ga jaz ne skrivam pred njim.«

»Veš, kaj mislim.«

Vedela sem. Hotela je, da požrem vse skupaj in ob nedeljah še naprej nosim pecivo na njihovo mizo.

Na centru za socialno delo sem pred prvim pogovorom skoraj odšla. V čakalnici sem držala mapo z dokumenti in mislila, da bodo vsi videli, da nisem znala obdržati moža.

Danes se sramujem, da sem takrat tako razmišljala. Pravzaprav ne — žal mi je zase.

Po obveznem predhodnem svetovanju sem s pomočjo odvetnice vložila predlog za razvezo. Prihranek za večje stanovanje je šel za varščino, stroške in pomoč, ki je nisem znala prositi brez opravičevanja.

K psihologinji sem šla, ko sem tretjo noč zapored ležala budna, čeprav je Jakob spal. V glavi sem ves čas računala ure. Kdaj je odšel k njej. Kdaj so mi predrli mehur. Kdaj se je najin sin rodil.

»Kaj vas najbolj boli?« me je vprašala.

»Da je lahko zaspal,« sem rekla. »Jaz sem ga pa čakala.«

Prvič tega ni nihče zmanjšal na zakonski prepir.

Jakob je zdaj star štirinajst mesecev. Največkrat sva sama. Matej prihaja ob dogovorjenih terminih, včasih pravočasno, včasih s sporočilom, da zamuja. Preživnina mi pomaga, a konec meseca še vedno računam, kaj lahko počaka.

Ko je sin bolan, pokličem mamo in potem službo. Ko prvič naredi tri korake, sem jaz tista, ki sedi na tleh in ploska. Zvečer včasih jokam zaradi utrujenosti, ne zaradi Mateja. Razlika se mi zdi pomembna.

Nisem še dobro vsak dan. Ampak ne preverjam več njegove dosegljivosti.

Včasih se vprašam, ali bi mu nekoč lahko odpustila tisto noč. Ostati z njim pa bi pomenilo, da bi ga vsakič, ko bi ga potrebovala, spet čakala pred istimi vrati.