Nisem hotela podpisati 25-letnega kredita za taščino razpadajočo hišo ob morju. Mož mi je zato postavil kovček pred vrata.

»Če ne moreš podpreti moje mame, nimaš več kaj iskati tukaj.«

Matej je moj kovček potisnil čez prag. Kolesce se je zataknilo ob predpražnik, tisti z napisom Dobrodošli, ki sva ga kupila prvo soboto po vselitvi. Stala sem v nogavicah, s telefonom v roki. Nisem vedela, ali naj pokličem koga ali samo obujem čevlje.

»Zaradi kredita me mečeš ven?«

»Ne. Zaradi tvoje sebičnosti.«

Iz kuhinje se je oglasila njegova mama: »Saj sem rekla, da se bo na koncu pokazalo, kakšna je.«

Takrat sem se sklonila po čevlje. Nisem hotela, da vidita, kako se mi trese brada.

Šest tednov prej mi je Marija pri nedeljskem kosilu prvič pokazala fotografijo hiše blizu Izole. Kamnite stopnice, zelena polkna, košček dvorišča. Na telefonu je bila videti skoraj prijetno.

»Na stara leta bi rada imela nekaj svojega ob morju,« je rekla.

Imela je majhno odplačano stanovanje v Kranju. Oba z Matejem sva ji večkrat pomagala pri beljenju in popravilih. Ni živela razkošno, ni pa bila brez strehe nad glavo.

»Lepo izgleda,« sem rekla. To je bilo vse. Pozneje sta mi oba zatrjevala, da sem se takrat strinjala.

Naslednjo soboto smo šli na ogled.

Hiša je dišala po vlagi. V kotu spalnice je odstopal omet, pod umivalnikom je stal plastičen lavor. Ko sem vprašala za streho, je posrednik pogledal Mateja, ne mene.

»Nekaj vlaganja bo potrebnega. Ampak lokacija ostane.«

Marija je že merila prostor za jedilno mizo.

Na poti domov sem sedela zadaj. Onadva sta govorila o trti, poletnih kosilih in sobi za bodoče vnuke. Jaz sem računala, koliko stane streha. Otroka še nisva imela, ker sva vedno čakala, da bo finančno malo lažje.

Cena je bila 245.000 evrov. Marija bi prodala stanovanje, vendar je nameravala del kupnine obdržati za obnovo in varnost. Preostanek naj bi pokrila midva s kreditom za petindvajset let.

Obrok bi znašal približno tisoč evrov.

Midva sva za najemnino v Ljubljani plačevala 780 evrov, poleg stroškov. Imela sva še obrok za avto in manj kot štiri tisoč evrov prihrankov.

»In kje bova živela midva?« sem vprašala, ko je Matej predme položil bančni izračun.

»Za zdaj tukaj. Pozneje se bova že odločila.«

»Tisoč evrov kredita, najemnina, obnova. Iz česa?«

Zavzdihnil je, kot da mu nalašč otežujem nekaj preprostega.

»Mama bo prispevala od pokojnine.«

Marijina pokojnina je znašala nekaj več kot sedemsto evrov.

Tisti večer sem razgrnila račune po kuhinjski mizi. Elektrika, zavarovanje, servis avta. Matej je gledal televizijo.

»Samo poglej številke, prosim.«

»Ti pa enkrat poglej kaj drugega kot številke.«

To me je zabolelo bolj, kot sem pričakovala. Delala sem v računovodstvu manjšega podjetja. Moja natančnost je bila dobra, ko sem urejala njegove dohodninske papirje. Ko sem vprašala, kako bova plačevala kredit, sem bila hladna.

Nisem takoj rekla ne. Predlagala sem manjše stanovanje, kasnejši nakup, pregled hiše z neodvisnim strokovnjakom. Ponudila sem, da plačam ogled gradbenika.

Marija je odložila skodelico tako trdo, da je kava pljusknila na krožniček.

»Torej misliš, da sem neumna.«

»Ne. Mislim, da hiša potrebuje pregled.«

»Vse življenje sem delala. Zdaj bi pa za vsako svojo željo morala prositi tebe?«

Matej je molčal. Čakala sem, da bo rekel, da tudi midva delava. Da petindvajset let ni malenkost. Nič.

Potem sem po naključju videla njegovo sporočilo. Telefon je zasvetil na pultu, ko sem rezala kruh.

»Samo še Nino moram prepričati. Ne skrbi, hiša bo tvoja.«

Prebrala sem ga dvakrat.

Nisem bila žena, s katero se mora dogovoriti. Bila sem zadnja ovira pred podpisom.

Ko sem ga vprašala, je najprej zahteval pojasnilo, zakaj gledam njegov telefon. Potem je rekel, da sem sporočilo narobe razumela.

»Kaj točno pomeni, da me moraš samo še prepričati?«

»Da si prestrašena. Vedno si.«

Mogoče sem bila. Strah me je bilo bolezni, izgube službe, računa za obnovo, ki ga ne bi zmogla plačati. Predvsem pa tega, da bi vse to podpisala samo zato, da bi me doma spet prijazno pogledala.

Na banko nisem šla.

Bančni svetovalki sem po telefonu povedala, da ne želim sodelovati pri kreditu. Bila je povsem mirna. Rekla je, da brez mojega soglasja in podpisa zame ni nobene obveznosti.

Doma miru ni bilo več.

Matej je tri dni govoril z mano samo najnujnejše. Marija mu je pošiljala glasovna sporočila, ki jih je poslušal dovolj naglas, da sem slišala besede »nehvaležna«, »uničene sanje« in »pod njenim vplivom«.

Četrti večer je prišla k nama.

»Zdaj boš povedala pred obema,« je začel Matej. »Boš podpisala ali ne?«

»Ne bom.«

Marija je zajokala. Matej je vstal.

Sledil je kovček. Odprta vrata. Moj plašč na tleh.

Oba sva bila navedena v najemni pogodbi. Pozneje sem izvedela, da me ni imel pravice preprosto izključiti iz stanovanja. Ampak tisti večer nisem zmogla stati na hodniku in mu razlagati svojih pravic.

Poklicala sem prijateljico Petro.

»Lahko pridem?«

»Seveda. Kaj je?«

»Samo … lahko pridem zdaj?«

Pri njej sem sedela na kavču in držala skodelico čaja, dokler ni postal hladen. Petra ni govorila čez njega. Prinesla mi je odejo in vprašala, ali sem jedla.

Takrat sem se zjokala.

Naslednji teden sem v službi trikrat napačno vnesla isti račun. Ponoči sem preverjala telefon. Matej mi ni napisal, ali sem varno prispela. Napisal je: »Ko se umiriš, se lahko pogovoriva o opravičilu mami.«

Osebni zdravnici sem najprej rekla, da slabo spim. Šele ko me je vprašala, kaj se dogaja doma, sem povedala ostalo.

Dogovorila sem se za psihološko pomoč.

Na prvem srečanju sem skoraj ves čas opravičevala Mateja. Da je bil pod pritiskom. Da je mama sama. Da mogoče res preveč skrbim zaradi denarja.

Psihologinja me je vprašala: »Kaj pa se zgodi, kadar se vi z njim ne strinjate?«

Nisem takoj odgovorila. Spomnila sem se vseh majhnih popuščanj. Dopustov po maminih željah. Odpovedanih obiskov pri mojih starših. Njegovega molka, dokler nisem prva popustila.

Po stvari sem se vrnila s Petro. Matej je stal ob oknu.

»A zdaj boš zaradi ene hiše zavrgla zakon?«

Odložila sem prazno vrečo na posteljo.

»Ko si me poslal ven, me nisi niti vprašal, kam bom šla.«

Pogledal je stran.

Predlog za razvezo sem vložila mesec pozneje. Roka se mi je tresla tudi takrat. Še vedno sem ga imela rada in tega me je bilo skoraj sram povedati.

Zdaj najemam majhno garsonjero. Hladilnik ponoči ropota, za mizo pa je prostora samo za dva. Včasih ob nedeljah strašno pogrešam najino kuhinjo.

Ali bi morala za ohranitev zakona res podpisati nekaj, česar me je bilo upravičeno strah? Še vedno me boli, da je bil moj »ne« dovolj, da zame doma ni bilo več prostora.