Tašča je hotela, da podedovano stanovanje prepišem na moža. Ko sem rekla ne, sem izvedela, koliko v tej družini velja moj glas.

»Če mu ne zaupaš niti toliko, da bi stanovanje prepisala nanj, zakaj si se potem sploh poročila?«

Tašča je predme porinila list papirja. Rob je zadel skodelico in kava se je razlila po mizi. Tomaž je vzel kuhinjsko krpo. Ne mene za roko. Krpo.

»Saj se samo pogovarjamo,« je rekel.

Na listu je bilo napisano ime notarja in spodaj termin za četrtek ob desetih. Jaz sem takrat prvič slišala zanj.

Stanovanje sem podedovala po mami. Dve sobi v starejšem bloku v Kranju, ozka kuhinja, balkon nad parkiriščem. Ni bilo razkošje. Bilo pa je odplačano in moje.

Mama je trideset let delala v šolski kuhinji. Ko sem po pogrebu praznila njene omare, sem med brisačami našla kuverto s štiristo evri in listek: »Za pralni stroj, če ti crkne.«

Še zdaj ga imam.

S Tomažem in šestletno Nežo smo živeli v najemu. Najemnina, vrtec, položnice in obrok za njegov avto so nama vsak mesec pobrali skoraj vse. Jaz sem delala v računovodstvu manjšega podjetja, on v skladišču. Dopusta zadnji dve leti skoraj nisva omenjala.

Po mamini smrti sem hotela stanovanje najprej malo urediti. Potem bi se lahko preselili vanj ali ga oddali. Potrebovala sem čas. V kuhinji je še vedno dišalo po njenem čaju.

Tašča Marija je imela drugačen načrt.

Prodala bi svoje enosobno stanovanje, mi mamino, skupaj pa bi kupili večje stanovanje z ločeno sobo zanjo. Pomagala bi pri Neži. Delili bi si stroške. Na prvi pogled ni zvenelo slabo.

Potem je mimogrede dodala, da bi moralo biti novo stanovanje napisano na Tomaža.

»Da ostane pri naši hiši,« je rekla.

Sedela sem nasproti nje. Osem let sem bila poročena z njenim sinom.

»Pri kateri hiši sem pa potem jaz?«

Zavila je z očmi.

»Joj, Petra. Saj veš, kaj mislim.«

Nisem vedela. Ali pa sem vedela preveč dobro.

Tisti večer sem Tomažu povedala, da svojega stanovanja ne bom prepisovala nanj. Če bomo kaj kupovali skupaj, bodo deleži jasno zapisani glede na vloženi denar.

»Ti pa res znaš iz vsega narediti pogodbo,« je rekel in prižgal televizijo.

»Gre za stanovanje. Seveda potrebujemo pogodbo.«

»Gre za družino.«

S tem se je pogovor končal. Vsaj zanj.

Naslednje tedne se je vse vrtelo okoli moje domnevne sebičnosti. Marija mi je pošiljala oglase za štirisobna stanovanja. Tomaž je pred Nežo omenjal, kako lepo bi bilo, če bi imela svojo veliko sobo.

»Ampak mami se še ne more odločiti,« je dodal.

Neža me je pogledala čez krožnik.

»Zakaj ne moreš, mami?«

Odložila sem vilice. Tomaž je gledal v hrano.

»O tem se bova pogovarjala pozneje,« sem rekla.

Ko je hči zaspala, sem ga prosila, naj je ne vpleta.

»Samo povedal sem ji resnico.«

»Ne. Naložil si ji svojo razlago.«

Takrat je prvič prespal na kavču. Zjutraj je odšel brez pozdrava. Tri dni mi je odgovarjal samo toliko, kolikor je bilo nujno.

Četrti večer mi je prinesel najljubši jogurt in me objel od zadaj.

»Pogrešam naju,« je zašepetal. »Prej nisva bila taka.«

Skoraj sem se opravičila. Za stanovanje, ki sem ga dobila, ker je umrla moja mama. To me je najbolj prestrašilo.

Potem je poklical še moj brat Miha.

Ob zapuščinski obravnavi sva sklenila sporazum. Meni stanovanje, njemu mamini prihranki in njen avto. Razlika v vrednosti je bila velika, ampak mama mu je že prej pomagala pri nakupu hiše. Takrat je rekel, da je pošteno.

Zdaj je njegovemu podjetju zmanjkovalo naročil.

»Slišim, da boste prodajali,« je začel.

»Kdo ti je to povedal?«

»Marijo sem srečal. Poslušaj, če boš dobila toliko denarja, bi bilo prav, da tudi jaz dobim nekaj.«

Sedla sem na tla ob pralnem stroju.

»Miha, tako sva se dogovorila.«

»Takrat nisem vedel, koliko je stanovanje vredno.«

»Imela sva cenitev.«

Nekaj časa je molčal.

»Meni grozi, da bom moral odpustiti človeka, ti pa boš zdaj štela vsak evro?«

Po klicu sem ostala na tleh. Pralni stroj je začel ožemati, jaz pa sem si z dlanmi pokrila ušesa. Samo minuto miru sem hotela. Eno samo minuto, da nihče ničesar ne potrebuje od mene.

Naslednji dan sem šla k odvetnici. Med malico, s sendvičem v torbici, ki ga potem nisem pojedla.

Pregledala je sklep o dedovanju in najin sporazum. Pojasnila mi je, da bratova trenutna stiska sama po sebi ne spremeni podpisanega dogovora. Tudi podedovano stanovanje ni postalo skupno premoženje samo zato, ker sem poročena.

»Ničesar vam ni treba podpisati zato, da bo doma mir,« je rekla.

Zunaj sem jokala. Malo od olajšanja, malo od sramu, ker sem morala to slišati od tujega človeka.

Tomažu sem zvečer povedala, da bom stanovanje prodala. Sama. Kupnina bo na mojem računu, o skupnem domu pa se bova pogovarjala brez pogojev njegove mame.

Vstal je tako hitro, da je stol udaril ob radiator.

»Torej si že vse odločila za mojim hrbtom?«

Pogledala sem ga.

»Kot tisti termin pri notarju?«

»To ni isto.«

»Zakaj ne?«

Ni odgovoril. Potem je rekel, da očitno pripravljam teren za ločitev.

»Ne, Tomaž. Pripravljam si možnost, da lahko rečem ne.«

Stanovanje sem prodala čez štiri mesece. Pred predajo ključev sem še zadnjič obrisala kuhinjski pult. Čisto brez potrebe. Kupca sta ga nameravala zamenjati.

Miha je zahteval trideset tisoč evrov. Zavrnila sem ga. Ponudila sem mu pomoč pri pregledu stroškov podjetja, denarja pa ne. Rekel je, da sem postala hladna.

Marija me ni več klicala. Sorodnikom je govorila, da sem razdrla načrte za skupni dom. Nisem jih klicala nazaj in razlagala svoje strani vsakemu posebej. Nisem več zmogla.

Z Nežo zdaj živiva v manjšem najemnem stanovanju blizu njene šole. Večina kupnine je še vedno nedotaknjena. Ne bom hitela v nov nakup samo zato, ker drugi težko prenesejo, da imam izbiro.

S Tomažem sva ločena v življenju, na papirju še ne. Enkrat na dva tedna greva na partnersko svetovanje. Včasih posluša. Včasih še vedno reče: »Mama je hotela samo pomagati.«

Takrat mu povem, da potrebujem moža, ki bo slišal tudi mene. Ne zahtevam, da izbira med nama. Zahtevam, da moj ne neha obravnavati kot napad.

Še vedno ga imam rada. To je tisti del, ki vse skupaj oteži.

Ampak ali moram zato svojo varnost položiti v tuje roke? In zakaj je meja, ki jo postavim jaz, za druge tako hitro dokaz, da nimam srca?