Tašča nama je ponudila denar za stanovanje, a le, če bo njeno. Mož ni razumel, zakaj nisem hotela podpisati.

»Podpiši, Maja. Saj ne kupujemo stanovanja za tujce,« je rekla tašča in s prstom potisnila papir čez kuhinjsko mizo.

Na njem je bilo njeno ime. Samo njeno. Pod papirjem je ležal izračun obrokov posojila, ki naj bi ga odplačevala midva z možem.

Pogledala sem Roka.

»Ti si to že vedel?«

Ni me pogledal. Z nohtom je praskal zasušeno kapljico kave na svoji skodelici.

Takrat me je prvič zares stisnilo. Ne zaradi denarja. Zaradi tega, kako mirno sta oba čakala, da bom popustila.

Še leto prej sva mislila, da nama nekako gre. Živeli smo v dvosobnem stanovanju v Kranju, najina hči Nika je obiskovala drugi razred, ob sobotah smo hodili na Jošta. Ni bilo razkošno, je bilo pa naše.

Potem je obrok kredita zrasel s 590 na skoraj 850 evrov. Meni so v trgovini ukinili dodatne ure, Rokov avto pa je potreboval popravilo, brez katerega ni mogel v službo.

Najprej sva črtala morje. Potem večerje zunaj, čeprav jih že prej skoraj ni bilo. Nazadnje sem v trgovini odlagala stvari nazaj na polico in računala, ali bo do plače še dovolj za malico in položnice.

Niki sem rekla, da bom nove škornje kupila naslednji mesec. Tisto zimo sem ji dvakrat zalepila podplat.

Prodajo sem predlagala jaz.

Rok je dolgo gledal skozi okno.

»Toliko sva dala za to stanovanje.«

»Vem. Ampak ne moreva ga vsak mesec reševati z limitom.«

Ko sva poravnala preostanek kredita in stroške prodaje, nama je ostalo dobrih dvaindvajset tisoč evrov. Za manjše stanovanje zunaj mesta premalo, za začetek pa nekaj.

Takrat se je oglasila njegova mama Milena.

»Jaz imam nekaj prihrankov. Saj jih ne bom nesla s seboj.«

Objela sem jo. Res sem jo. Tisti večer sem prvič po mesecih zaspala, ne da bi v glavi seštevala račune.

Našli smo manjše stanovanje v Tržiču, za 119 tisoč evrov. Kuhinja je bila stara, kopalnica brez okna, ampak Nika bi imela svojo sobico. Milena je ponudila petinšestdeset tisoč. Razliko bi pokrila z najinim izkupičkom in potrošniškim posojilom.

Obrok bi bil občutno nižji. Končno bi lahko kaj prihranili.

Potem pa tisti papir na kuhinjski mizi.

»Zakaj bi bila lastnica samo ti?« sem vprašala.

Milena je poravnala rob prta.

»Ker jaz dam največ. Človek mora zaščititi svoj denar.«

»Kaj pa najinih dvaindvajset tisoč? In posojilo?«

»Vidva bosta tam živela. Brez najemnine. Mislim, da je to kar lepa pomoč.«

Rok je končno dvignil glavo.

»Saj bo enkrat tako ali tako moje.«

»Enkrat ni pogodba, Rok.«

Milena je odrinila stol.

»Aha. Torej mi ne zaupaš.«

To vprašanje sem poznala. Vedno se je pojavilo ravno takrat, ko bi se morali pogovoriti o čem neprijetnem.

Domov sva se peljala brez besed. Šele na parkirišču je Rok rekel, da sem jo prizadela.

»Jaz pa kaj? Jaz naj dam vse, kar imam, v stanovanje, kjer na papirju nimam ničesar?«

»Ne bo te vrgla ven.«

»Tega ne moreš obljubiti namesto nje.«

Zaloputnil je vrata avta. Jaz sem še malo sedela, ker nisem hotela, da me Nika pri varuški vidi objokano.

Naslednje dni je Milena začela pošiljati povezave do omar. Potem je sporočila, da bi eno manjšo sobo obdržala zase, za občasno prespati.

Tisto sobo, ki smo jo namenili Niki.

»Saj otrok lahko spi tudi v dnevni, ko pridem,« je rekla po telefonu. »Pa ključ bom seveda imela. Če bo kaj narobe.«

Rok je stal ob štedilniku in me proseče pogledal, naj ne začnem.

Nisem začela. Ugasnila sem omako, si obrisala roke in šla v kopalnico. Sedela sem na robu kadi, dokler se nisem umirila.

Pri banki sem prosila za pojasnilo brez Roka. Uslužbenka mi je povedala čisto preprosto: obveznost posojila ne pomeni tudi lastništva. Če hočem zaščititi svoj vložek, naj pred nakazilom dobim pravni nasvet in jasno pogodbo.

Za posvet pri odvetnici sem dala denar, ki sem ga hranila za registracijo.

Nisem dobila obljube, da je vse preprosto. Dobila sem vprašanja, na katera doma nihče ni hotel odgovoriti. Kaj bi pomenil najin vložek? Posojilo Mileni? Darilo? Kako bi uredili bivanje? Kaj se zgodi ob sporu?

Domov sem prinesla zapisane predloge.

Rok jih ni niti prebral.

»Ti si šla zaradi moje mame k odvetnici?«

»Zaradi najinega denarja.«

»Ona nama pomaga, ti pa pripravljaš obrambo pred njo.«

Takrat sem mapo vrgla na mizo. Ni bilo lepo, vem. Ampak nisem več zmogla govoriti mirno.

»Zakaj je njen denar vreden zaščite, moj pa samo zaupanja?«

Nika se je prikazala med vrati s pižamo v rokah.

»A se bomo morali spet seliti?«

Oba sva utihnila. Šla sem k njej in jo objela, Rok pa je ostal pri mizi.

Zvečer mi je povedal nekaj, česar prej ni nikoli.

Ko je bil majhen, mu je mama po vsakem prepiru rekla, da bo zaradi njega zbolela. Še zdaj je ob njenem užaljenem glasu takoj iskal način, kako jo pomiriti.

»Vem, da ni prav,« je rekel. »Samo ne znam ji reči ne.«

Usedla sem se poleg njega.

»Potem se boš moral naučiti. Ne morem jaz plačevati za to, da ona ne bo jezna nate.«

Predlagala sva, da se deleži uredijo glede na vložke ali da se njena pomoč zapiše kot posojilo. Milena je obe možnosti zavrnila.

»Če bomo zdaj vsi vlekli vsak na svojo stran, denarja ne dam.«

Rok je že odprl usta, potem pa pogledal mene.

»Potem ga ne bomo vzeli, mami.«

To je rekel tiho. Roke so se mu tresle.

Stanovanje je kupil nekdo drug. Mi smo šli v najem, v manjše stanovanje brez balkona. Del pohištva hraniva pri moji sestri, za prihranke imava ločen račun, ki ga ne nameravam več izprazniti brez jasnega dogovora.

Z Rokom nisva čez noč postala dobro. Hodiva na partnersko svetovanje. Milena me ob srečanjih komaj pozdravi, njega pa še vedno kliče, kadar ve, da je sam.

Včasih pogrešam naš stari balkon tako močno, da se moram zamotiti s čim drugim. Ampak zdaj vsaj vem, kakšno najemnino plačujem in komu pripada ključ.

Še vedno se vprašam, ali sem nama zaprla pot do lastnega doma. Potem pa pomislim: bi bil res najin, če bi morala za mir v njem vedno molčati jaz?