Pri notarju sem hotela sinu zapustiti stanovanje, snahi pa pokazati, kje ji je mesto. Potem je na mizo položila modro mapo.

»Če hočete napisati, da nisem vaša družina, lahko to poveste tudi brez notarja,« je rekla Maja in na mizo položila modro mapo.

Sin je gledal v svoje roke. Notar je odložil pisalo. Jaz pa sem sedela v svojem najboljšem plašču in čutila, kako mi pod ovratnikom teče pot.

»Saj vendar urejam stvari za vas,« sem rekla.

»Ne, Irena. Urejate jih proti meni.«

Še danes se spomnim, da sem najprej pogledala proti vratom. Skrbelo me je, ali jo sliši tajnica. Ne to, da je snaha pred menoj komaj zadrževala jok.

Stara sem bila devetinšestdeset let. Že šest let vdova. Imela sem trisobno stanovanje blizu tržnice, dve manjši parceli pri Komnu in precej trdno prepričanje, da znam presoditi ljudi.

Za stanovanje sva z možem odplačevala kredit skoraj vso sinovo mladost. Poleti smo hodili na morje za pet dni, meso sem kupovala v akciji. Ko je bilo končno najino, sem imela občutek, da nama ga nihče več ne more vzeti.

Potem se je Tomaž poročil.

Maja je govorila naravnost, ob nedeljah ni vedno prišla na kosilo in dojenčka ni hotela puščati pri meni čez noč. Jaz sem temu rekla nezaupanje. Ona je rekla, da potrebuje čas.

Časa ji nisem dala. Dajala sem ji nasvete.

»Neža je premalo oblečena.«

»Vid pri teh letih ne bi smel več spati pri vama.«

»Petra iz sosednjega bloka ima tri otroke, pa še vedno skuha.«

To zadnje sem izrekla večkrat. Zdelo se mi je, da jo malo spodbujam. Zdaj me je sram že, ko to napišem.

Tomaž je navadno rekel samo: »Mami, daj no.«

Potem je pojedel do konca. Jaz sem njegovo tišino razumela kot strinjanje.

K notarju sem jih povabila, ker sem hotela sestaviti oporoko v obliki notarskega zapisa. Stanovanje sinu, parceli vnukoma. Pri notarju bi preverili, kako to urediti tudi glede nujnega deleža. Zdelo se mi je razumno in pravično.

A že doma sem Tomažu povedala še nekaj.

»Hočem, da je jasno, da stanovanje ostane v naši družini. Da Maja ne bo nekoč zahtevala polovice.«

Na drugi strani telefona je dolgo molčal.

»Mami, ona je moja družina.«

»Saj veš, kaj mislim.«

Prav ta stavek me je rešil skoraj vsakega neprijetnega pogovora. Saj veš, kaj mislim. Kot da potem ni bilo treba odgovarjati za tisto, kar sem rekla.

Pri notarju sem vprašanje ponovila. Pojasnil mi je, da je podedovano premoženje praviloma posebno premoženje zakonca, morebitna skupna vlaganja pa so drugo vprašanje. Maja kot moja snaha tudi ni bila moja zakonita dedinja.

Moralo bi mi odleči.

Pa sem vprašala, ali se da zapisati še, da stanovanja ne smeta prodati brez mojega soglasja.

»Govorimo o času po vaši smrti, gospa,« je previdno rekel notar.

Tomaž je zaprl oči.

Takrat je Maja položila na mizo tisto mapo.

V njej niso bili zahtevki za stanovanje. Bili so računi za obnovo moje kopalnice, izpiski nakazil in list iz zvezka z datumi prevozov na preglede.

Po operaciji kolka je šest tednov prihajala k meni pred službo. Umivala mi je lase nad kuhinjskim koritom. Enkrat sem jo okregala, ker je brisače zložila narobe.

»To sem začela zapisovati, ko ste Tomažu rekli, da prihajam samo zato, ker računam na stanovanje,« je rekla.

»Tega nisem tako rekla.«

»Kako pa?«

Odgovora nisem imela.

Za kopalnico sta prispevala tri tisoč dvesto evrov. Vedela sem za denar, seveda sem. Ampak v moji glavi je pomagal sin. Čeprav je Maja takrat delala ob sobotah, ker je njegovi mali mizarski delavnici primanjkovalo naročil.

»Ničesar nočem od vas,« je rekla. »Niti teh računov vam nisem nameravala pokazati. Ampak ne morem več poslušati, da sem se poročila zaradi vašega stanovanja, medtem ko doma odlašamo z nakupom novih očal za Vida.«

Pogledala sem sina.

»Zakaj mi nisi povedal za očala?«

»Ker bi potem tri mesece poslušala, za kaj vse narobe zapravljava.«

To me je zabolelo bolj kot Majin glas. Od njega sem pričakovala, da bo rekel, da pretirava.

Namesto tega je povedal, da sta po mojih obiskih pogosto sprta. Da ga Maja sprašuje, zakaj je nikoli ne brani. Da je Neža zadnjič vprašala, ali babica mamice ne mara, ker ne zna dobro peči potice.

»Otrok ima devet let, mami.«

Segla sem po torbici. Hotela sem oditi, preden bi zajokala. Bila sem jezna. Na oba. Tudi na notarja, ker je sedel tam in slišal vse to.

»Torej sem bila samo slaba mati?«

Tomaž je dvignil pogled.

»Spet morava midva tolažiti tebe.«

Tega stavka nisem mogla prebaviti še več dni.

Tisti dan nismo podpisali ničesar. Domov sem šla peš, čeprav me je bolela noga. Pred pekarno sem kupila dva rogljička. Doma sem oba pustila v vrečki.

Prva dva dneva sem v mislih sestavljala govor. Vse, kar sem jima dala. Varstvo, denar za pralni stroj, nedeljska kosila. Potem sem se spomnila, kako sem Maji med enim od teh kosil rekla, da je Tomaž prej deloval bolj vesel.

Pred otrokoma.

Ni mi zmanjkalo dokazov, da sem pomagala. Zmanjkalo mi je izgovorov za način, kako sem to pomoč zaračunavala.

Poklicala sem jo v četrtek.

»Oprosti za vse,« sem začela.

Na drugi strani je bilo tiho.

Potem sem poskusila drugače.

»Oprosti, ker sem rekla, da si s Tomažem zaradi stanovanja. In ker sem te primerjala s Petro. Pa ker sem pred otrokoma govorila, da ne znaš skrbeti zanju.«

Slišala sem, kako je zajela sapo.

»Hvala. Ampak jaz trenutno ne morem kar priti na kavo.«

Skoraj sem rekla: Po vsem tem se še kujaš?

Ugriznila sem se v ustnico.

»Razumem,« sem rekla, čeprav takrat še nisem povsem.

Oporoko sem pozneje uredila sama. Stanovanje sinu, parceli vnukoma, brez mojih predstav o tem, kako naj živijo, ko mene ne bo. Denar za kopalnico sem jima vrnila. Maja je napisala samo: »Nakazilo sva dobila. Hvala.«

Ni se zgodilo čudežno kosilo. Nekaj mesecev smo se videvali redko. Ko sem prvič spet prišla k njim, sem se naročila vnaprej in prinesla jagode, ne pripomb.

Vid je po hodniku pustil čevlje. Maja je naročila pico. Videla sem oboje in bila tiho. Ne užaljeno tiho. Samo ni bilo treba nič reči.

Zdaj se z Majo včasih pogovarjava po telefonu tudi brez Tomaža. Previdno gre. Nekaterih stvari mi še ne pove in prvič se trudim, da ji tega ne zamerim.

Stanovanje sem razdelila z enim podpisom. Zaupanje popravljam pri vsaki stvari, ki jo rečem — in pri vsaki, ki je končno ne izrečem.

Bi mi vi verjeli, če bi po toliko letih rekla, da se res trudim?