Tašča nama je rekla, naj se izseliva, mož pa je prvič povzdignil glas — ne zaradi poniževanja, ampak zaradi najemnine
»Do prvega se izselita. Dovolj vaju imam,« je rekla Marija in predme položila račun za elektriko.
Rok je odložil vilice. Po šestih letih nedeljskih kosil, med katerimi je njegova mama razpravljala o mojih napakah, je končno povzdignil glas.
»A ti sploh veš, koliko stanejo najemnine v Ljubljani?«
Sedela sem ob njem s polnimi usti krompirja in gledala njegov rdeči vrat. Torej je znal ugovarjati. Samo pravi razlog je potreboval.
Njegova sestra Petra je vstala od mize.
»Bom jaz skuhala kavo,« je rekla, čeprav smo jo že pili.
Nihče ni pogledal mene.
V Marijino stanovanje sva se preselila po poroki. Za eno leto, največ dve. Tako sva govorila vsem, predvsem pa sebi. Ona je po tastovi smrti ostala sama v trisobnem stanovanju v Šiški, midva pa sva hotela nekaj privarčevati.
Na začetku mi je zjutraj pustila kavo. Kupila mi je copate in rekla, naj se počutim doma.
Potem je začela popravljati za menoj.
Najprej brisače, ker jih nisem prav zložila. Nato juho, ker sem jo premalo solila. Ko sem perilo obesila na balkon, ga je snela in obesila znova.
»Saj ti samo pokažem, Maja. Pri vas doma ste očitno drugače delali.«
Moja mama je po očetovi bolezni čistila pisarne ob petih zjutraj. Ni imela časa preverjati, ali so vse ščipalke enake barve. Tega Mariji nisem nikoli rekla. Sem pa takrat prvič jokala med obešanjem nogavic.
Rok me je našel na balkonu.
»Ne jemlji vsega tako osebno. Starejša je. Generacijske razlike pač.«
Sčasoma je ta stavek uporabljal za vse.
Ko je pred sorodniki rekla, da Petra po službi še peče kruh, jaz pa prinesem domov kupljenega. Ko je pogledala moj trebuh in pripomnila, da bi se morala malo paziti. Ko je gostom razlagala, da njen sin doma ni bil nikoli tako zanemarjen.
»Mami, daj no,« je včasih zamrmral.
Potem je obrnil pogovor na avto ali vremensko napoved. Jaz pa sem pobirala krožnike, da mi ni bilo treba sedeti pred vsemi.
Nisva živela zastonj. Vsak mesec sva ji nakazala tristo petdeset evrov, kupovala večino hrane in plačala nov pralni stroj, ko se je stari pokvaril. Toda ob vsakem prepiru je rekla isto:
»Pod mojo streho bo tako, kot jaz rečem.«
Tisto nedeljo je bil povod obisk moje mame. Prišla je prejšnji večer, ker sem imela vročino, in mi prinesla juho. Eno uro je sedela ob meni v kuhinji.
Marija mi je zjutraj povedala, da ne morem kar vabiti ljudi.
»Moja mama ni kar nekdo.«
»Potem pa pojdi k njej, če ti tukaj nič ne ustreza.«
Prvič ji nisem odgovorila tiho.
»Tudi tukaj živim. Nisem obisk na dovolilnici.«
Zato je pri kosilu pred vsemi zahtevala, da odideva.
Tisti večer je Rok sedel na postelji s telefonom. Odpiral je oglase, izdihoval in mi kazal cene.
»Devetsto evrov. Pa stroški. Za tole luknjo.«
Jaz sem dobila dobrih tisoč dvesto evrov na račun. On okoli tisoč štiristo, od tega je plačeval še obrok za avto. Varčevanje je ves čas prekinjalo nekaj nujnega: zobje, popravilo avta, podražitve, njegova krajša bolniška.
Nisem se slepila. Skupno stanovanje bi naju stisnilo do zadnjega evra.
»Lahko pogledava tudi zunaj Ljubljane,« sem rekla.
»In bova vsak dan dve uri na cesti? Ti je to normalno?«
»Tole pa ti je?«
Ni odgovoril. Še naprej je drsel po oglasih.
Naslednje jutro mi je v službi zmanjkalo glasu sredi pogovora s stranko. Sodelavka Nika me je poslala v skladišče in prišla za menoj s kozarcem vode.
»Kaj se dogaja?«
Hotela sem reči, da nič. Potem sem ji povedala vse, tudi stvari, ki sem jih prej vedno ublažila z besedami, da Marija v resnici ni slaba.
Nika je poznala gospo, ki je oddajala sobo v Mostah. Enajst kvadratov, skupna kuhinja in kopalnica. Tristo osemdeset evrov s stroški.
»Samo pogledat pojdi,« je rekla.
Soba je imela ozko posteljo, pisalno mizo in omaro, ki se ni čisto zaprla. Skozi okno se je videlo parkirišče. Gospa Vera mi je pokazala polico v hladilniku in vprašala, ali me moti, če ob sobotah sesa pred deveto.
Nič o tem, kako obešam perilo. Nič o moji mami.
Skoraj sem se zjokala že tam.
Ko sem Roku povedala za sobo, se je kratko zasmejal.
»A zdaj se bova šla študente? Midva sploh ne spraviva vseh stvari noter.«
»Soba je zame.«
Obstal je z odprtim predalom v rokah.
»Kako zate?«
»Jaz grem. Ti se odloči, kaj hočeš.«
Rekel je, da ga izsiljujem. Da hočem, da izbira med mano in mamo. Da zakon ni nekaj, kar zapustiš ob prvem problemu.
Ob prvem. Šest let sem živela z njim, pa je rekel ob prvem.
»Ne prosim te, da jo nehaš imeti rad. Hočem samo, da me ne pustiš same vsakič, ko me poniža.«
»Saj veš, kakšna je.«
»Ja. Zdaj vem tudi, kakšen si ti takrat.«
Tisto je zabolelo oba. Videla sem po njegovem obrazu. Ampak nisem vzela nazaj.
Dva dni pozneje mi je povedal, da se je mama pomirila. Lahko ostaneva, če se ji opravičim za nespoštljiv odnos.
»Samo to rabi slišati,« je rekel. »Potem bomo imeli mir.«
Sedel je nasproti mene in me čakal. Še vedno je verjel, da mi ponuja rešitev.
Varščino sem plačala iz svojih prihrankov. Za prvi mesec sem si od Nike izposodila sto evrov. Sram me je bilo, ampak ne toliko, kot me je bilo sram vsak večer čakati, da Marija odide iz kuhinje, preden si naredim čaj.
Ko sem pakirala, je stala med vrati.
»Zaradi nekaj besed boš zavrgla zakon?«
Zlagala sem spodnje majice v potovalko. Roke so se mi tresle.
»Ne zaradi nekaj besed.«
Rok je odnesel kovček do avta. Na parkirišču je vprašal, kdaj pridem nazaj.
»Ne vem.«
»Pa kaj naj rečem ljudem?«
Takrat sem se prvič tisti dan razjezila.
»Da ne živim več tam. To je dovolj.«
Zdaj sem v sobi tri tedne. Z Vero usklajujeva pranje, kuham za dva dni vnaprej in v trgovini seštevam cene. Ni lahko. Ponoči pogrešam Roka tako močno, da že vzamem telefon v roke.
Kliče me. Enkrat je predlagal ogled cenejšega stanovanja, naslednji dan pa vprašal, ali bi vendarle poskusila še malo pri mami. Rekla sem, da ne.
Ne vem še, ali bova ostala skupaj. Vem pa, da lahko tukaj pustim skodelico na mizi in me ob zvoku ključa v vratih ne stisne v želodcu.
Je res sebično oditi, ko te skupno življenje počasi izčrpa? In koliko časa naj še čakam, da bo tudi moj mir zanj dovolj dober razlog za spremembo?