Mama mi je rekla, da sem si sama uničila življenje. Ko je hčerka vprašala, ali je kriva ona, sem se odločila, da imam dovolj.

»Za tečaj imaš, za otrokove čevlje pa ne?«

Mama je položnico vrgla na kuhinjsko mizo. Pristala je v lužici čaja, ki ga je štiriletna Neža malo prej polila. Še preden sem vstala po krpo, je mama dodala:

»Sama si si izbrala takšno življenje, Maja. Zdaj pa pričakuješ, da te bomo drugi reševali.«

Neža je sedela na tleh in natikala copat svoji punčki. Nehala je sredi giba.

»Babi, a sem jaz predraga?«

Mama je odprla usta. Jaz sem bila hitrejša.

»Ne, miška. Ti nisi nič kriva.«

Glas se mi je tresel tako močno, da sem morala počepniti k njej. Mama je za mojim hrbtom zavzdihnila, kot da spet pretiravam.

Tisti dan nisem prvič slišala, da sem zamočila življenje. Prvič pa je to poslušala moja hčerka dovolj pozorno, da je krivdo vzela nase.

Z Lukom sva živela v najetem dvosobnem stanovanju v Celju. Pohištvo sva dobila od sorodnikov, pralni stroj na obroke. Nisva imela prihrankov, imela pa sva dve plači in občutek, da nekako gre.

Potem se je trgovina, kjer sem delala, zaprla. Tri mesece pozneje je službo izgubil še Luka. Podjetje je zmanjšalo proizvodnjo. Domov je prišel z vrečko iz garderobne omarice in rekel samo:

»Ne vem, kaj bova.«

Začel je pošiljati prošnje. Najprej je vsako prebral naglas. Pozneje je računalnik zapiral takoj, ko sem stopila v sobo. Zavrnitev ni več hotel deliti z mano.

Jaz sem prek znank dobila nekaj čiščenj. Enkrat tedensko stanovanje, drugič stopnišče, občasno likanje. Dopoldne sem drgnila tuje kuhinje, doma pa računala, ali lahko položnico za elektriko plačava naslednji teden.

Mama nama je dvakrat pomagala. Prvič s sto evri, drugič z vrečko hrane in zimskimi čevlji za Nežo. Za vse sem se zahvalila. Res sem se.

Ampak vsaka pomoč je pozneje prišla nazaj v pogovor.

»Če bi dokončala kaj pametnega, ti ne bi bilo treba čistiti.«

Imela sem končano srednjo ekonomsko šolo. Nikoli nisem delala v pisarni, zato sem bila za oglase vedno brez izkušenj. Za trgovino sem bila dobra, dokler trgovine ni bilo več.

Najhuje je bilo pri gospe Vidi, kjer sem čistila ob petkih. Nekaj tednov mi ni plačala. Vedno je bilo nekaj: ni imela gotovine, pozabila je nakazati, uredila bo zvečer.

Ko sem jo tretjič vprašala, se je naslonila na kuhinjski pult.

»Maja, saj veš, da bi lahko našla koga cenejšega. Pa tudi zadnjič kopalnica ni bila ravno brezhibna.«

Pogledala sem svoje roke. Koža ob nohtih je bila razpokana.

»Če kaj ni bilo v redu, mi povejte takrat. Za opravljeno delo pa vseeno pričakujem plačilo.«

»Kar zahtevna si postala.«

Denar sem dobila čez dva dni. Naslednji petek me ni več potrebovala.

Doma sem jokala pred odprtim hladilnikom. Ne zaradi nje, no, ne samo zaradi nje. Zaradi vsega. Luka je stopil za mano in rekel, da bo sprejel karkoli.

»Saj že iščeš,« sem rekla.

»Očitno ne dovolj dobro.«

Oba sva bila tako utrujena, da sva vsako tolažbo slišala kot očitek.

Na zavodu sem svetovalki prvič povedala, da ne želim več samo čakati na naslednjo zaprto trgovino. Pokazala mi je možnost usposabljanja iz knjigovodstva. Potrebovala sem osvežitev znanja in delo z računovodskim programom. Ni mi obljubila službe.

»Lahko pa dobite nekaj, s čimer boste lažje kandidirali,« je rekla.

Po preverjanju pogojev so mi odobrili vključitev. Tečaj je bil plačan, sama sem morala urediti prevoz in varstvo. List na mizi, ki ga je mama zamenjala za račun za šolnino, je bil račun za gradivo, ki sem si ga dodatno naročila.

Ko sem ji to pojasnila, ni popustila.

»In kdo bo pazil otroka? Jaz? Da se boš ti malo učila, Luka pa bo doma?«

»Luka bo pazil svojo hčerko.«

»Dokler se mu bo ljubilo.«

Takrat sem vstala.

»O meni lahko misliš, kar hočeš. Pred Nežo pa naju ne boš več poniževala.«

Mama je oblekla plašč. Pri vratih je rekla, naj je potem ne kličem, ko bom kaj potrebovala.

Ko je odšla, sem se usedla na tla k Neži. Trebuh me je bolel od strahu. Še vedno sem si želela, da bi se mama vrnila in rekla, da mi bo uspelo.

Zvečer sem pričakovala, da bo vsaj Luka vesel. Namesto tega je dolgo gledal urnik.

»Kaj pa če dobim popoldansko delo?«

»Bova uredila.«

»S čim, Maja? Z denarjem, ki ga nimava?«

Počil mi je film.

»Potem naj pa ostanem doma in čakam? Saj to počnem že mesece!«

Luka je umaknil pogled.

»Sram me je,« je rekel čisto potiho. »Da ti iščeš rešitve, jaz pa dobivam zavrnitve.«

Prvič po dolgem času sva se pogovarjala brez računanja, kdo je bolj utrujen. Dogovorila sva se za vsak teden posebej. Če dobi delo, najprej preveriva urnik. Če se zatakne, prosiva njegovo sestro Špelo za kakšno uro varstva. Ne vnaprej za vse. Samo takrat, ko bo nujno.

Tečaj ni bil nov začetek iz kakšnega oglasa. Prvi večer sem sedela v zadnji vrsti in skrivala roke pod mizo. Drugi teden je Neža zbolela. Enkrat sem zaradi odpovedanega avtobusa zamudila skoraj polovico predavanja.

Pri prvi nalogi sem naredila toliko napak, da sem zvezek doma porinila pod kavč.

Luka ga je pobral.

»A jutri spet greš?«

»Ne vem.«

»Jaz mislim, da pojdi.«

In sem šla.

Po opravljenem tečaju sem poslala sedemnajst prijav. Na večino ni bilo odgovora. Potem me je manjši računovodski servis povabil na razgovor. Potrebovali so pomoč pri vnosu dokumentov za štiri ure dnevno, pod nadzorom izkušene sodelavke.

Ni bila sanjska plača. Ko sem podpisala pogodbo, pa sem šla na stranišče in nekaj minut samo stala pred umivalnikom. Imela sem datum prvega delovnega dne.

Luka je medtem dobil začasno delo v skladišču. Še vedno sva pazila pri nakupih. Dolgovi niso izginili. Toda prvič sva lahko naredila načrt za naslednji mesec.

Mami sem za službo povedala po telefonu.

»No, saj sem vedela, da se moraš malo spraviti k sebi,« je rekla.

Nisem se prepirala. Povedala sem ji, da jo želim v najinem življenju, vendar ne za ceno tega, da bo Neža poslušala, kako nevredna sta njena starša. Potem je bila dolgo tiho.

Še vedno se slišiva. Počasi se učim, da mi ni treba vsakič dokazovati, kako zelo se trudim.

Včasih me še zaboli, da mi je lažje dala denar kot spodbudo. Je res nehvaležno postaviti mejo človeku, ki ti je pomagal, če te njegova pomoč vedno znova poniža?