Mož je brez moje vednosti rezerviral dopust v Grčiji. Ko sem zagledala znesek, sva se prvič zares sprla o tem, čigav je najin denar.

»Šeststo evrov si nakazal? Brez mene?«

Telefon sem položila na kuhinjsko mizo tako sunkovito, da je žlička zdrsnila s krožnička. Marko je stal pri hladilniku, še vedno v službenih hlačah. Na zaslonu je bilo potrdilo rezervacije za Grčijo. Štirje potniki. Sedem noči. Doplačilo do konca maja.

»Akontacijo,« je rekel. »Ne cele vsote.«

»Aha. Potem je pa v redu.«

Nina je v dnevni sobi utišala televizijo. Luka je nehal brskati po predalu za barvicami. Tisto tišino sem poznala. Otroka sta čakala, kako hudo bo tokrat.

Živimo v dvosobnem stanovanju v Šiški. Kupila sva ga pred devetimi leti, ko sva oba verjela, da bo obrok kredita z leti lažje plačevati. Nekako ni postal lažji. Vmes so prišli dražja hrana, upravnik, rezervni sklad in zobje, ki jih nikoli ne boli ob pravem času.

Zaposlena sem v administraciji zdravstvenega doma. Plača pride redno, presežkov pa ni. Marko dela pri zasebnem podjetju, ki opremlja poslovne prostore. Osnova je skromna, ostalo dobi glede na opravljene posle.

V dobrem mesecu zasluži več kot jaz. V slabem reče: »Naslednji bo boljši.«

Tisto pomlad je dobil dva tisoč štiristo evrov nagrade za zaključen projekt. Ko mi je povedal, sem prvič po dolgem času zaspala brez računanja.

On je očitno tisti večer gledal ponudbe za potovanja.

Predlagala sem štiri noči na turistični kmetiji blizu Bohinja. Nekaj kopanja, kakšen izlet, zajtrk zunaj na klopi. Luka je že spraševal, ali imajo koze.

»To je podaljšan konec tedna, ne dopust,« je rekel Marko.

Nina, ki je zaključevala prvi letnik srednje šole, je omenila, da gresta dve sošolki poleti v tujino. Ena z družino, druga na jezikovni tečaj.

»Saj ne rabimo hotela s petimi zvezdicami,« je rekla. »Samo enkrat bi šla kam z letalom.«

Takrat sem še mirno razložila, da potrebujemo rezervo. Njen prenosnik je ugašal sredi nalog. Jeseni bo morda potrebovala pomoč pri matematiki. Avto je pri zaviranju že nekaj tednov čudno drgnil.

»Pri tebi je vedno nekaj,« je vzdihnil Marko.

Zdaj je stalo tisto nekaj med nama v kuhinji. Šeststo evrov, ki jih je že nakazal.

»Koliko je vse skupaj?« sem vprašala.

»Dobrih tri tisoč.«

»Koliko dobrih?«

»Tri tisoč sto osemdeset. Pa nekaj za tam.«

Usedla sem se. Do naslednje plače smo imeli na tekočem računu štiristo dvajset evrov. Na varčevalnem nekaj več kot štiri tisoč, vključno s preostankom nagrade.

»Tega si ne moremo privoščiti.«

»Ne moremo ali ti ne dovoliš?«

Pogledala sem ga.

»Kaj naj bi to pomenilo?«

»Da jaz zaslužim nagrado, potem moram pa prositi, če jo smem porabiti.«

Zabolelo me je bolj, kot sem pričakovala. Toliko let sem njegove slabše mesece pokrivala s svojo redno plačo, ne da bi temu sploh rekla pokrivanje.

»Ko plačam kredit, ni moja plača. Je najin denar. Tvoja nagrada je pa samo tvoja?«

»Nisem tega rekel.«

»Skoraj si.«

Nina je prišla do vrat.

»Mami, saj nismo revni.«

To je rekla previdno, skoraj proseče. Kot da bi jo lahko z enim odgovorom pomirila.

»Nismo,« sem rekla. »Ampak denar vseeno lahko zmanjka.«

»Pusti jo,« je Marko odrinil stol. »Ni treba, da jo je pri petnajstih že strah vsakega računa.«

Potem je odšel ven. Brez jakne, čeprav je deževalo.

Tisti večer nisem skuhala večerje. Pogreli smo ostanke rižote. Luka je hotel vedeti, ali še vedno lahko gremo pogledat koze. Rekla sem, da ne vem, in obraz se mu je tako povesil, da bi najraje nekoga poklicala in odpovedala vse odrasle težave.

Marko se je vrnil po deseti. Legla sva vsak na svoj rob postelje.

Naslednji dan me je poklicala njegova mama, Marija.

»Saj malo pa morate tudi živeti,« je začela.

Stala sem na hodniku zdravstvenega doma s sendvičem v roki.

»Kaj ti je povedal?«

»Da si proti morju.«

Za trenutek sem zaprla oči.

»Nisem proti morju. Proti temu sem, da izvemo za strošek, ko je že plačan.«

Ko sem prišla domov, sem mu rekla, naj najinih sporov ne razlaga mami tako, da bom jaz izpadla skopuška žena.

»Nisem te hotel očrniti.«

»Ampak si me.«

Ni ugovarjal. Sedel je za mizo in začel vrteti poročni prstan.

»Pri nas bodo poleti zmanjšali terenske ure,« je rekel.

Potrebovala sem nekaj sekund.

»In ti rezerviraš Grčijo?«

»Vem, kako se sliši.«

»Ne. Mislim, da ne veš.«

Povedal je, da je za zmanjšanje izvedel teden prej. Ni šlo za odpoved, osnovna plača naj bi ostala. Dodatkov pa nekaj mesecev verjetno ne bo.

»Hotel sem, da imamo vsaj nekaj lepega, preden spet začnemo paziti na vse.«

Bila sem besna. Hkrati je prvič po dolgem času deloval utrujen, ne samo trmast.

»Mene je pa strah ravno zato, ker potem pazim jaz,« sem rekla. »Jaz prestavljam zobozdravnika. Jaz gledam, katero položnico lahko plačava čez tri dni. Ti vidiš stanje na računu, ne vidiš pa vsega, kar mora še z njega.«

Dolgo je molčal.

Potem je rekel: »Pa mi pokaži. Ne samo reci, da ne gre.«

Najprej sem hotela zabrusiti, da ni moj tretji otrok. Ampak po pravici, tudi sama sem se navadila vse voditi sama in mu povedati šele končno odločitev.

Odprla sva računalnik. Obrok, položnice, malica, prevoz, zavarovanje. Nina je prinesla listek s ceno popravila prenosnika, ki ga je že prej dobila na servisu.

»Nisem hotela težit,« je rekla.

To me je stisnilo. Nisem želela otrok, ki bi ju bilo strah prositi za potrebne stvari.

Marko je naslednje jutro poklical agencijo. Po pogojih rezervacije sva z odpovedjo izgubila dvesto evrov. Preostanek akontacije so vrnili.

Tistih dvesto me je peklo. Nisva jih poimenovala šola ali življenjska lekcija. Bil je stran vržen denar.

Rezervirali smo štiri noči na kmetiji. Nini sva pustila del denarja za šolsko ekskurzijo v tujino, če bo jeseni organizirana. Marko je prevzel spremljanje položnic in enkrat tedensko skupaj pogledava stanje. Ne gre nama vedno mirno.

Prejšnjo nedeljo je Luka pri zajtrku risal kozo z ogromnimi rogovi. Nina mu je popravljala noge, Marko pa je iskal pot do jezera brez cestnine.

Nisem imela občutka, da sem zmagala. Še vedno bi rada šla v Grčijo. Samo rada bi se tudi vrnila domov brez cmoka v želodcu.

Je res tako težko hoteti oboje — nekaj lepih spominov in dovolj denarja, da te prva okvara ne spravi na kolena? In kdo naj odloči, koliko strahu mora drugi preprosto požreti?