Mož je med večerjo priznal, da obžaluje naše tri otroke. Naslednje jutro sem jih odpeljala, vendar poročnega prstana še vedno nisem snela.

»Če bi lahko zavrtel čas nazaj, ne bi imel treh otrok.«

Rok je stal ob štedilniku s položnico v roki. Na tleh je bila razlita juha, Jaka je jokal v stolčku, za tankimi vrati otroške sobe pa je nenadoma postalo tiho.

»Nehaj,« sem rekla. »Slišijo te.«

»Pa saj jih imam rad! Ampak tega življenja nisem hotel. Služba, računi, dretje. Nikamor ne morem.«

V roki sem držala mokro krpo. Še zdaj se spomnim, kako mi je voda tekla po zapestju. Hotela sem jo vreči vanj. Namesto tega sem počepnila in začela brisati juho.

Potem se je med vrati pojavila Neža.

»A mene tudi ne bi imel?«

Rok je odložil položnico.

»Neža, nisem tako mislil.«

Ampak ona je že zaprla vrata.

V našem ljubljanskem stanovanju ni bilo prostora niti za pošten prepir. Na šestinštiridesetih kvadratih nas je živelo pet. Neža je imela deset let, Vid sedem, Jaka tri. Midva sva spala na raztegljivem kavču, ki je vsako jutro izginil pod kupom zloženih odej.

Za najemnino sva dajala osemsto petdeset evrov. Pozimi so stroški presegli tristo. Skupaj sva zaslužila nekaj manj kot dva tisoč petsto, če je Rok dobil dodatek za sobote. Delal je v skladišču, jaz na blagajni.

Ko sva plačala vrtec, prehrano v šoli, prevoz in položnice, sem pred policami seštevala cene na telefonu. Otrokom sem govorila, da bomo jogurte kupili naslednjič. Tudi kadar je bil naslednjič šele po plači.

Nisva se sprla zaradi ene same stvari. Obrabljala sva se počasi.

»Si naročil Vida k zobozdravniku?«

»Sem pozabil. Zakaj ga pa ti ne?«

»Ker sem te prosila.«

»Saj ne morem vsega.«

Tega stavka nisem več prenesla. Jaz tudi nisem mogla vsega. Samo pri meni ni bilo nikogar, ki bi opazil, kdaj sem nehala moči.

Rok je prihajal domov utrujen in sedel na rob kavča. Jaz sem prišla utrujena in olupila krompir. To sem mu tisti večer tudi zabrusila.

»Ti se vsaj lahko usedeš.«

»Ker v službi cel dan prelagam zaboje!«

»Jaz pa očitno osem ur ležim ob blagajni.«

Oba sva govorila vedno glasneje. Nobeden ni več poslušal.

Po Nežinem vprašanju je Rok šel pred blok. Jaz sem otroke spravila v posteljo. Vid je vprašal, ali bomo morali prodati njegove kocke. Ni vprašal prvič. Prevečkrat naju je slišal govoriti, da nimamo denarja.

Takrat sem poklicala mamo v Trbovlje.

»A lahko pridemo za nekaj dni?«

Nič me ni spraševala. Rekla je samo: »Postelje bomo že uredili.«

Zjutraj sem v dve potovalki stlačila oblačila, šolske torbe in Jakovega zajca. Rok je stal pri vratih kopalnice.

»Zaradi enega stavka boš razbila družino?«

»Ne grem zaradi enega stavka.«

Za trenutek sem čakala, da bi me vprašal, zaradi česa vsega še grem. Ni me.

Oče nas je prišel iskat. Med nalaganjem prtljage je Rok vzel Jakovo jakno in mu zapel zadrgo. Jaka ga je objel okoli vratu.

»Ati gre tudi?«

»Danes ne,« sem odgovorila namesto njega.

Pri starših smo se stisnili v mojo nekdanjo sobo in majhno dnevno. Otroci so prvi večer zaspali prej kot običajno. Jaz sem sedela v kuhinji, mama pa mi je pogrela enolončnico.

»Saj veš, da ima tudi on težko,« je rekla.

Žlica mi je obstala pred usti.

»Vem. Zakaj moram jaz vedno vedeti?«

Mama je pogledala v lonec. Potem je sedla k meni.

»Prav imaš. Danes ti ni treba.«

Prva dva tedna sem bila na dopustu, ki sem ga nameravala porabiti poleti. Starejša otroka sta ostala na ljubljanski šoli; oče ju je zjutraj vozil do Ljubljane, Rok pa po pouku pripeljal nazaj. Vedeli smo, da tako ne bo šlo dolgo.

Nič ni postalo preprosto samo zato, ker sem odšla.

Poklicala sem zdravstveni dom in vprašala za psihološko pomoč. Ko sem izvedela za čakanje, sem zajokala kar v telefon. Medicinska sestra mi je dala še kontakt brezplačne svetovalnice.

Na prvem pogovoru sem pol ure razlagala, kako je Rok utrujen, kako ima težkega vodjo in kako ga skrbi denar.

Psihologinja me je prekinila.

»Kaj pa vi?«

Nisem vedela, kje naj začnem. Potem sem povedala, da včasih sedim v avtu pred blokom in si želim še pet minut, preden grem gor. Pet minut, ko nihče ne potrebuje ničesar.

Rok je medtem klical vsak večer. Najprej zaradi otrok. Potem zato, da bi mi povedal, kako prazno je stanovanje.

»Prazno je bilo že prej,« sem rekla. »Samo da sem bila jaz notri.«

V nedeljo je prišel v Trbovlje. Otrokom je prinesel mandarine in družabno igro iz omare. Ko so šli z dedkom ven, sva ostala za kuhinjsko mizo.

»Nisem mislil, da jih nočem,« je rekel. »Mislil sem, da ne zmorem več.«

»Zakaj potem nisi tega rekel?«

Z nohtom je drgnil rob podstavka.

»Ker me je bilo sram.«

Priznal mi je še nekaj. Tri mesece prej je zavrnil možnost dela v drugi izmeni z nekoliko višjo plačo. Prihajal bi pozno zvečer. Meni ni povedal, ker je vedel, da bi začela računati.

Najprej sem pobesnela. Jaz sem kupovala rabljene čevlje za otroke, on pa je zamolčal večjo plačo.

Potem je rekel:

»Nisem hotel postati človek, ki otroke vidi samo ob nedeljah. Samo potem sem bil doma, pa me tudi ni bilo zares.«

Nisem mu odpustila kar tam. Sem ga pa prvič po dolgem času slišala.

Zdaj smo že sedem tednov narazen. Uredili smo začasne šolske obveznosti in moje izmene. Rok ima otroka po pouku dvakrat na teden, Jako takrat prevzame iz vrtca in ju vse tri pripelje zvečer. Ob sobotah pride ponje. Ne vpraša več, kaj naj jim pripravi za kosilo.

Prejšnji teden se je Neži opravičil brez tistega »ampak«. Sedela sem v sosednji sobi in slišala, kako mu je rekla, da ga ima rada, vendar je še jezna.

»Lahko si,« ji je odgovoril.

Začela sva hoditi tudi na skupne pogovore. Še vedno sva poročena. Prstan nosim, potovalk pa še nisem izpraznila.

Rada bi šla nazaj k njemu. Ne bi pa rada šla nazaj v isto življenje.

Kako naj vem, kdaj so spremembe dovolj resnične, da jim lahko spet zaupam — in ne samo dovolj lepe, ker živiva narazen?