Leta sem čistila za drugimi, da je hči lahko študirala v Ljubljani. Pred poroko pa mi je rekla: »Mami, bolje bo, da te ni.«

»Mami, prosim, ne delaj tega težjega, kot je. Na poroko ne moreš priti.«

Nika je sedela za mojo kuhinjsko mizo in z nohtom praskala nalepko na kozarcu domačega soka. Pred njo je ležala kuverta s tisoč dvesto evri. Denar za poroko. Varčevala sem ga štirinajst mesecev.

»Kako ne morem?« sem vprašala. »Saj sem tvoja mama.«

Pogledala je proti oknu.

»Rokovi so drugačni ljudje. Vse bo malo bolj … urejeno. Ne bi se dobro počutila.«

Šele ko je pogledala mojo jopico, tisto s popravljenim rokavom, sem razumela, koga misli.

Živim v Trbovljah, v dvosobnem stanovanju v bloku brez dvigala. Petindvajset let sem delala v kuhinji doma starejših. Popoldne sem čistila stopnišča, zadnjih nekaj let še računovodski servis. Domov sem prihajala s tako razpokanimi rokami, da sem pozimi gumbe zapenjala skozi rokav.

Nikin oče je odšel, ko je bila stara devet let. Preživnina je prihajala, kadar je pač prišla. Nisem ji govorila, koliko položnic sem prestavljala. Otrok ne potrebuje vseh računov na ramenih.

Ko je bila sprejeta na fakulteto v Ljubljani, sem jokala pred oglasno desko v službi. Sodelavka me je objela kar z mokrimi rokavicami.

Prvo leto ni dobila sobe v študentskem domu. Plačevala sem njen del najemnine za sobo v Šiški, mesečno vozovnico in razliko za hrano. Ona je ob koncih tedna delala v lokalu, potem pa je rekla, da ob izpitih ne zmore več.

»Samo uči se,« sem ji rekla. »Bova že.«

Tisti »bova« je večinoma pomenil mene. Ampak takrat tega nisem štela.

Sprva se je vračala vsak petek. Prinesla je vrečo perila, se sezula že na hodniku in vprašala, ali je ostalo kaj polnjenih paprik. Govorila je hitro, z usti polnimi kruha. Moja punca.

Potem so obiski postali redkejši.

Enkrat sem jo med čiščenjem poklicala, ker sem ji hotela povedati, da sem dobila poceni karto za vlak. Slišala sem smeh v ozadju.

»Zdaj ne morem,« je šepnila.

Preden je prekinila, je nekdo vprašal, kdo jo kliče.

»Ena gospa od doma.«

Še danes se spomnim, kako sem stala z mokro krpo v roki in čakala, da bi zaslišala popravek. Da bi rekla: moja mami.

Ni ga bilo.

Ko je spoznala Roka, je že delala v oglaševalski agenciji. O njem je povedala, da je prijazen, da rad hodi v hribe in da imajo njegovi starši hišo pod Rožnikom. Zadnje je omenila trikrat.

Spoznala sem ga samo enkrat. Prišel je z njo na kosilo in pojedel dva krožnika jote. Pomagal mi je pospraviti mizo. Ni deloval kot človek, ki bi ga motila moja kuhinja.

Nika pa me je že prej opozorila:

»Ne govori o denarju. Pa o čiščenju tudi ni treba.«

»Če me vpraša, kaj delam?«

»Reci, da si v domu. To je dovolj.«

Ubogala sem jo. Tega me je danes skoraj najbolj sram.

Za poroko sem izvedela po telefonu. Datum sta že imela, prostor tudi. Na posestvu pri Ljubljani, šestdeset gostov. Nika je govorila o rožah in fotografu, jaz pa sem gledala koledar in računala, koliko prostih dni moram prositi.

Obleko sem kupila v trgovini v Zagorju. Temno modro, do kolen. Prodajalka mi je rekla, da mi lepo stoji, jaz pa sem se prvič po dolgem času zavrtela pred ogledalom.

Obleka je še visela na vratih omare, ko je Nika prišla povedat, da me ne želi zraven.

»Kaj pa naj bi počela tisti dan?« sem jo vprašala.

»Lahko bi se midve dobili prej. Šli na kosilo. Saj veš, da papir nič ne spremeni.«

»Potem tudi moja prisotnost ne bi smela ničesar spremeniti.«

Vzdihnila je, kot da sem siten otrok.

»Ti ne razumeš teh stvari.«

Takrat sem potegnila kuverto k sebi.

Prvič tisti večer me je pogledala naravnost.

»To si rekla, da je za naju.«

»Ja. Ko sem še mislila, da sem del vajine družine.«

Vstala je tako hitro, da je stol udaril ob radiator.

»Vedela sem. Vse boš obrnila na denar. Vedno mi boš očitala, kaj si naredila zame.«

Hotela sem zakričati. Namesto tega sem odprla predal in poiskala račun za obleko. Nisem vedela, zakaj. Nekaj sem morala početi z rokami.

Pred odhodom je rekla, da sem sebična.

Tisto noč nisem spala. Zjutraj sem šla očistit stopnišče in med pomivanjem tretjega nadstropja bruhala v vedro. Potem sem vodo zamenjala in končala delo. Kaj pa naj bi.

Čez štiri dni me je poklical Rok.

»Nika pravi, da imate zdravstvene težave in ne želite med ljudi. Lahko kako pomagava?«

Sedla sem na rob banje.

Povedala sem mu samo, da nisem bolna in da me je Nika prosila, naj ne pridem. Nič o kuverti. Nič o letih dela.

Dolgo je bil tiho.

»Meni je rekla, da vam je Ljubljana odveč. Da se že dolgo ne razumeta.«

Torej ni skrivala samo mojega poklica. Po koščkih je sestavljala mater, ki je nikoli ni bilo.

Istega večera je prišla. Brez pozdrava je obstala na hodniku.

»Zakaj si mu povedala?«

»Ker me je vprašal.«

»Zdaj misli, da sem grozen človek.«

»Ne vem, kaj misli. Jaz vem samo, kaj si mi rekla.«

Začela je jokati. Povedala je, da njegovi prijatelji govorijo o stanovanjih, potovanjih in starših, ki otrokom plačajo polog. Da jo je strah, da bodo videli, kako malo ima sama.

»Pa si jim zato vzela še mene?«

Ni odgovorila.

Pozneje je rekla, da lahko pridem. Tisto »lahko« je obviselo med nama.

Prosila sem jo, naj gre domov. Nisem bila pripravljena odločiti.

Na poroko nisem šla. Ne zato, da bi jo kaznovala. Nisem zmogla sedeti tam in se spraševati, komu se mora zaradi mene opravičevati. Zjutraj sem ji napisala, da jo imam rada in ji želim dober zakon.

Denar sem obdržala. Z delom sem plačala zobozdravnika, ki sem ga dve leti odlagala.

Od poroke so minili trije meseci. Nika je dvakrat prišla na kavo. Drugič je prinesla pecivo in me vprašala, kako je v službi. Poslušala je do konca. Za zdaj je to vse, kar zmoreva.

Še vedno jo imam rada. Ampak ali ljubezen res pomeni, da moram vsakič pogoltniti tudi ponižanje?