Vnuka sem vzgajala sedemnajst let, potem pa sem slišala, kaj načrtuje z mojo pokojnino

»Saj v petek dobi penzijo. Potem vzamem uro, copate pa naslednji mesec.«

Z vrečko iz lekarne sem obstala pred vrati vnukove sobe. Rok je govoril po telefonu. Smejal se je, jaz pa sem skozi priprta vrata gledala njegov hrbet in čakala, da bo dodal kaj takega, kar bi me prepričalo, da nisem prav slišala.

»Ne, ni problema. Babica ima zmeraj nekaj na strani.«

V vrečki sem imela zdravila in kremo za razpokane roke. Kremo bi morala pustiti na polici, sem pomislila pri blagajni. Zdaj me je bilo zaradi te misli skoraj sram.

Potrkala sem.

»Odloži telefon, prosim.«

Obrnil se je in zavzdihnil.

»Kaj je spet?«

To je zabolelo bolj kot tista pokojnina.

Stara sem devetinšestdeset let. Živim v dvosobnem stanovanju v Šiški, v bloku brez dvigala. Rok je pri meni od tretjega leta. Sprva naj bi ostal samo čez zimo, da bi si moja hči Maja v Avstriji uredila službo in stanovanje.

Zima se je končala. Potem še ena.

Maja je čistila hotelske sobe, pozneje je dobila delo v pralnici. Rokov oče je odšel že prej. Nekaj časa je pošiljal preživnino, potem smo jo morali urejati po uradni poti. Jaz sem hodila na govorilne ure, pekla palačinke in ponoči preverjala, ali mu je vročina padla.

Maja ni izginila. To moram povedati pošteno. Pošiljala je denar, plačala šolske izlete in večino večjih stroškov. A domov je prišla poleti za dva tedna in včasih za božič. S seboj je prinesla polne vrečke.

Rok je kot majhen vedno najprej pogledal, ali ima s seboj tudi velik kovček.

»Boš zdaj ostala?« jo je vprašal.

Pri sedemnajstih tega ni več spraševal. Pošiljal ji je povezave do stvari, ki jih je hotel.

Tudi jaz sem mu prevečkrat popustila. Ko je bil žalosten, sem skuhala njegovo najljubše kosilo. Ko se je zaprl vase, sem mu stisnila dvajset evrov v roko. Nisem znala drugače, no. Mislila sem, da mu vsaj malo olajšam.

Tistega popoldneva sem sedla za kuhinjsko mizo in položila lekarniško vrečko predse.

»Koliko stane ura?«

Rok je ostal med vrati.

»Katera ura?«

»Tista, ki jo boš kupil z mojo pokojnino.«

Pogledal je stran.

»Saj bi te vprašal.«

»Ampak prijatelju si že povedal, da ni problema.«

Potegnil je stol od mize. Noge so zaškripale po tleh.

Ura je stala skoraj tristo evrov. Copati še sto osemdeset. Moja pokojnina je bila nekaj čez devetsto.

Iz predala sem vzela položnice. Ogrevanje, elektrika, upravnik. Nisem jih vrgla predenj. Samo poravnala sem jih ob vrečki.

»To plačam najprej. Potem hrano. Potem gledam, kaj ostane.«

»Saj mami pošilja.«

»Pošilja zate. Ne pošilja pa toliko, da lahko vsak mesec kupujeva vse, kar vidiš na telefonu.«

»Vsi imajo normalne stvari. Samo jaz moram vedno poslušat, koliko kaj stane.«

Za trenutek sem zaprla oči.

»Imaš zimsko jakno, ki si jo izbral sam. Telefon, ki še ni star dve leti. Ne govorim, da ne smeš ničesar imeti. Govorim, da moj denar ni že vnaprej tvoj.«

Zardel je in pogledal proti oknu.

»Potem mi pa nič več ne kupuj.«

Vstal je tako sunkovito, da je prevrnil prazen kozarec. Ni se razbil. Vrtel se je po mizi, midva pa sva ga gledala.

»Rok,« sem rekla tiše. »Kdaj si me nazadnje vprašal, kako sem?«

»Pa saj vidim, da si v redu.«

Pokazala sem na otečene prste.

»Zjutraj nisem mogla odpreti kozarca marmelade. Zato sem te prosila za pomoč. Rekel si, naj počakam, ker igraš.«

Usedel se je nazaj.

Potem je iz njega planilo nekaj, česar nisem pričakovala.

»Mami pa nikoli ne teži glede denarja. Če ji pošljem, mi vsaj odgovori.«

Obmolknila sem.

»Kako to misliš?«

Skomignil je, ampak brada se mu je tresla.

»Če napišem, da sem dobil štiri, pošlje palec. Če napišem, da rabim copate, me pokliče. Katero številko, katero barvo, a sem prepričan. Takrat ima čas.«

Z roko si je podrgnil oči in se obrnil stran.

»Ne glej me tako.«

Nisem ga objela. Hotela sem ga, pa sem čutila, da bi se odmaknil.

»Pogrešaš jo,« sem rekla.

»Ja, kaj pa misliš?«

Glas se mu je zlomil. Potem je jezno pobral kozarec in ga odnesel v korito.

Tisti večer sem poklicala Majo. Stala je nekje za pralnico, slišala sem vozičke in loputanje vrat.

»Mami, res zdaj ne morem.«

»Pokliči, ko boš lahko. Ampak danes. Zaradi Roka.«

Poklicala je malo pred deseto. Ko sem ji povedala za uro, je najprej ponudila, da nakaže denar.

»Ne, Maja. Tokrat ne potrebujeva nakazila.«

Dolgo je molčala.

Potem je začela naštevati najemnino, izmene, dolg za avto. Rekla je, da ne more kar pustiti službe in da sem sama vedno govorila, kako se z Rokom dobro znajdeva.

Imela je prav. Kolikokrat sem rekla, naj ne skrbi, ko sem bila v resnici utrujena do joka?

»Nisem te hotela obremenjevati,« sem priznala. »Ampak zdaj ne zmorem več delati, kot da je vse v redu.«

Naslednjo nedeljo smo govorili po videoklicu. Rok je sprva sedel s prekrižanimi rokami.

Maja mu je rekla, da dela zanj.

»Vem,« je odgovoril. »Ampak jaz te skoraj ne poznam več.«

Na zaslonu sem videla, kako je spustila glavo. Nihče ni takoj zapolnil tišine.

Nismo rešili vsega. Maja ni dala odpovedi. Dogovorila pa se je za prost konec tedna naslednji mesec. Z Rokom sta določila dva večera na teden za pogovor. Brez naročanja stvari in brez mene, ki bi v ozadju spraševala, ali je plačala zavarovanje.

Jaz sem postavila mejo. Dogovorjena žepnina ostane. Za drago uro bo moral prihraniti sam. Ko je godrnjal, nisem odprla denarnice, samo da bi bil mir.

Čez nekaj dni se mi je opravičil.

»Za tisto, da imaš zmeraj na strani,« je rekel med večerjo. »Ni bilo prav.«

Prikimala sem. Nisem mu rekla, da ni nič hudega.

Prejšnji petek je prišel domov z mojo vrečko iz trgovine. Pobral jo je spodaj, ker me je slišal počivati na stopnicah.

»A te danes spet koleno?« je vprašal.

Takrat sem se morala prijeti ograje. Ne zaradi kolena.

Še vedno se učim reči ne, ne da bi se potem vso noč počutila krivo. Ali lahko otroku daš preveč, pa mu ob tem vseeno manjka tisto, kar najbolj potrebuje?