Po enajstih letih sem odšla v najem, mož pa je ostal pri mami: »Samo malo potrpi, da bo mir«

»Ključ boš pustila tukaj. Ne bo več vsak hodil sem, kadar se mu zazdi.«

Tašča Marija je stala pred vrati, za katerimi je moja sestra Petra z obema rokama držala še topel jabolčni zavitek. Povabila sem jo na kavo. V stanovanje, kjer sem živela enajst let.

»Jaz sem jo povabila,« sem rekla.

»Mene pa nisi vprašala.«

Pogledala sem moža. Marko je stal ob hladilniku in vrtel pokrovček plastenke.

»Dajta, no. Saj ni treba delati take scene.«

Ni gledal svoje mame. Gledal je mene.

Petra je zavitek položila na omarico na hodniku. Objela me je, čisto na kratko, ker sem bila trda kot deska.

»Se slišiva,« je zašepetala.

Ko so se vrata zaprla, sem se počutila tako osramočeno, da nisem mogla niti zajokati.

V Marijino stanovanje v Kranju sva se vselila po poroki. Takrat je bila dve leti vdova. Marko je rekel, da nima smisla plačevati najemnine, če ima njegova mama tri sobe in je sama.

»Samo nekaj časa, da privarčujeva za svoje.«

Takrat sem mu verjela. Imela sva načrte, odprt varčevalni račun in navado, da sva si pred spanjem povedala vse, tudi najbolj neumne stvari iz službe.

Potem je šel del prihrankov za kopalnico. Marija je težko stopala v kad, zato smo naredili prho. Pozneje za okna. Nato se je pokvaril avto, Marku pa v delavnici nekaj mesecev niso redno izplačevali dodatkov.

Najino »začasno« življenje se je kar podaljševalo.

Sprva so bile pripombe drobne.

Krpe se ne obeša na ročaj pečice. Skodelice morajo biti obrnjene navzdol. Krompir se olupi pred deseto, ker se kosilo ne začne pripravljati zadnjo minuto.

Delala sem v trgovini, tudi popoldne in ob sobotah. Ko sem prišla domov ob pol devetih, me je na pultu pogosto čakala ponev, ki sem jo zjutraj pomila.

»Še enkrat jo daj. Ob robu je ostalo mastno.«

Marko je govoril, da je mama pač natančna.

Jaz sem vedno manj kuhala.

Potem sem vedno manj vabila ljudi. Vedno manj sedela v dnevni sobi. Včasih sem po službi deset minut ostala v avtu pred blokom, čeprav me je tiščalo na stranišče. Samo da mi še malo ni bilo treba gor.

Saj vem, sliši se bedasto. Ampak tam spodaj me nihče ni popravljal.

Po tistem večeru s Petro sem Marku rekla, da tako ne morem več.

Sedela sva na postelji, ker drugje nisva mogla govoriti na samem. Televizor v dnevni sobi je bil tako glasen, da sem skozi vrata slišala poročila.

»Tvoja mama je mojo sestro pustila na hodniku kot nekoga, ki prodaja sesalnike.«

»Ni bilo lepo, vem.«

»Ji boš to povedal?«

Pogladil si je kolena.

»Zdaj je že pozno. Jutri bo samo slabše volje.«

»Kdaj pa ne bo prepozno?«

Zavzdihnil je.

»Nika, malo potrpi. Za mir v družini.«

Obrnila sem se proti njemu.

»In jaz sem kaj? Nisem družina?«

Ni odgovoril. Naslednje jutro je mami nesel kavo v posteljo, kot vsako nedeljo.

Teden pozneje nas je Marija po kosilu zadržala za mizo. Pred sabo je imela list iz zvezka in kemični svinčnik.

Napisala je razpored čiščenja, seznam dovoljenih obiskov in ure za pralni stroj. Ob nedeljah naj bi bili doma, ker lahko pridejo sorodniki. Odslej bi denar za hrano nakazovala njej, ona pa bi odločala o nakupih.

»Da ne bomo kupovali vsake neumnosti posebej.«

»Za stroške že prispevam,« sem rekla. »Svoj denar za hrano bom pa upravljala sama.«

Marija je svinčnik položila na mizo.

»Dokler si pod mojo streho, bodo moja pravila.«

Marko si je naložil še malo solate. Tega se spomnim bolj kot vsega drugega. Kako je z vilicami pobiral motovilec, medtem ko sem jaz čakala, da kaj reče.

Predlagala sem, da določimo skupne stroške in si razdelimo opravila. Da za obiske drug drugemu povemo, ne prosimo dovoljenja. Da imava vsaj kakšno nedeljo zase.

»Ne bom pri svojih letih prosila za dovoljenje v lastnem stanovanju,« je rekla.

»Saj ravno to vam poskušam povedati. Tudi jaz ne bi rada.«

Odrinila je stol. Marko je šel za njo v kuhinjo.

Slišala sem ga: »Pusti, mami. Utrujena je.«

Nisem bila utrujena od službe.

Naslednji dan sem med odmorom odprla oglase za najem. Pri prvi garsonjeri sem zaprla stran. Petsto dvajset evrov najemnine, stroški posebej, dve najemnini varščine. Moja plača je bila nekaj več kot tisoč tristo evrov.

Spet sem odprla oglas.

Petri sem povedala v njenem avtu pred trgovino. Jokala sem tako grdo, da sem si nos brisala v papirnato vrečko za žemlje.

»Ne vem, ali si to sploh lahko privoščim.«

»Varščino ti posodim,« je rekla.

»Ne morem ti tega naložiti.«

»Lahko mi vračaš po petdeset evrov. Ali po dvajset. Samo ne govori mi več, da je vse v redu.«

Garsonjera je imela odrgnjen pult in majhen balkon nad parkiriščem. Ko mi je lastnica izročila ključ za ogled, sem jo vprašala, ali lahko sestra včasih prespi pri meni.

Začudeno me je pogledala.

»Saj boste vi živeli tukaj.«

Morala sem pogledati stran.

Marku sem pogodbo pokazala tri dni pred selitvijo. Nisem hotela skrivaj oditi. Hotela sem, da razume, da tokrat govorim zares.

»Pridi z mano,« sem rekla. »Stisnila se bova. Za začetek bo dovolj.«

Dolgo je gledal znesek najemnine.

»Mama bo sama.«

»Hodi po nakupih, na izlete z upokojenci, sama ureja vse račune. Ne prosim te, da jo zapustiš. Prosim te, da živiva skupaj drugje.«

»Zakaj mora biti ravno zdaj?«

»Ker jaz tukaj ne zmorem več.«

Usedel se je na posteljo.

»Ti pojdi malo, če misliš, da ti bo pomagalo. Jaz bom za zdaj ostal.«

Tisti »za zdaj« sem že poznala.

Ko sem pakirala, je Marija stala med vrati.

»Zdaj boš pa denar metala tujim ljudem.«

Zložila sem pulover, ki mi ga je Marko kupil za rojstni dan.

»Ja,« sem rekla. Nisem imela več moči razlagati.

Marko mi je odnesel kovčka do Petrinega avta. Hotel me je poljubiti, pa sem ga objela. Še vedno sem ga imela rada. To je bilo najhuje.

Preden sva speljali, mu je zazvonil telefon.

»Ja, mami. Pridem. Saj sem že spodaj.«

Prvi večer sem jedla kruh in sir na tleh, ker še nisem imela mize. Potem sem pustila krožnik v koritu in se zjokala.

Štiri mesece je že. Marko prihaja ob sredah. Včasih prinese večerjo, včasih govori, kako prazna je najina soba. Ko vprašam, ali bo prišel živet k meni, reče, da zdaj ni pravi trenutek.

Ne čakam ga več s pripravljeno drugo polovico omare.

Pogrešam ga, ampak prvič po dolgih letih ne odlašam z odhodom domov.

Sem res zahtevala preveč, ko sem hotela, da bi o najinem življenju odločala midva?