Prijateljica mi je sina pripeljala za štiri dni. Ko je po osmih mesecih zahtevala, naj spakira, se me je oklenil in vprašal, kaj je naredil narobe.

»Nejc, obuj se. Greva.«

Tanja je stala na našem hodniku s telefonom v roki. Osem mesecev je ni bilo na noben roditeljski sestanek, nobeno nočno merjenje vročine, nobeno nedeljsko čakanje pri oknu. Zdaj je prišla brez opozorila in pričakovala, da bo njen sedemletni sin samo vstal od kosila.

Nejc se je prijel za moj pulover.

»Maja, a sem kaj narobe naredil?«

Preden sem lahko odgovorila, je Tanja odložila torbico na omarico.

»Ne govori ji tako, kot da je tvoja mama.«

Še danes me stisne, ko se spomnim njegove roke. Kako je počasi spustil blago, kot da so ga zalotili pri nečem grdem.

Začelo se je s štirimi dnevi.

S Tanjo sva se poznali iz srednje šole. Bila sem njena priča, ona je sedela ob meni, ko sem po drugem spontanem splavu doma samo gledala v ugasnjen televizor. Ko me je prosila za pomoč, nisem postavljala pogojev.

Dobila je priložnost za vodenje nove poslovalnice v Ljubljani. Najprej uvajanje, potem nekaj službenih poti. Nejčev oče z njim ni imel stikov, njena mama pa je okrevala po operaciji kolka.

»Samo do nedelje. Res mi ogromno pomeni.«

Prinesla je moder nahrbtnik, tri spodnjice in plišastega jazbeca. Pozabila je zobno ščetko.

Moj mož Andrej je naslednje jutro kupil novo. Nejc si je izbral zeleno in jo postavil med najini, čisto previdno, da se ne bi dotikala drugih dveh.

V nedeljo je Tanja poklicala, da se je uvajanje podaljšalo.

Naslednji petek je imela predstavitev. Potem je zbolela sodelavka. Potem je dobila stanovanje, ampak lastnik ni dovolil takojšnje vselitve.

Vsakič sem rekla, naj uredi, kar mora. Nejc je bil priden, midva sva imela prostor. Tako sem si govorila.

Po treh tednih sem začela voziti otroka v šolo na drugi konec mesta. Delala sem v računovodstvu in zamujanje nadomeščala med malico. Andrej je prevzel popoldneve, če ni imel izmene v tovarni.

»To ni več usluga za konec tedna,« je nekega večera rekel nad položnicami.

»Saj vem.«

»Ne, ne vem, če veš. Rad ga imam tukaj. Ampak midva sploh ne veva, kaj se dogaja.«

Najprej sem ga slišala samo kot človeka, ki šteje dodatne stroške. Danes mi je žal za to.

Tanja je prvi mesec nakazala sto petdeset evrov. Potem nič. Ko sem omenila šolsko prehrano in nove čevlje, je odpisala: »A zdaj mi boš pa vse zaračunala?«

Denarja potem nekaj časa nisem več omenjala.

Klici so postajali krajši. Nejc je pripravil vse, kar ji je hotel povedati, ona pa je po dveh minutah že govorila, da jo nekdo čaka.

Neko soboto sem ga našla na hodniku v bundi.

»Mami pride ob desetih.«

Ura je bila skoraj dvanajst. Meni je prejšnji večer napisala, da ne bo mogla, njemu očitno ne.

Sedla sem poleg njega na tla.

»Danes je ne bo.«

Ni jokal. Samo zadrgo si je odpel in vprašal, ali lahko vseeno ostaneva še malo tam.

Takrat sem prvič poklicala center za socialno delo. Ne zato, da bi ji vzela otroka. Hotela sem vedeti, kaj naj naredim. Pri zdravniku so me spraševali po pooblastilu, šola je potrebovala podpis, jaz pa nisem imela urejeno ničesar.

Socialna delavka Petra me je prosila, naj pridem na pogovor in prinesem sporočila ter datume obiskov.

Tanja je po vabilu ponorela.

»Za mojim hrbtom si šla na socialno?«

»Štiri mesece je tukaj.«

»Ker sem mislila, da se lahko zanesem nate!«

Potem je rekla tisto, kar je dobro vedela, da me bo zadelo.

»Ker svojega nimaš, si si pa mojega vzela.«

Odložila sem telefon. Andrej je stal pri koritu in pomival Nejčevo skodelico. Ko me je pogledal, sem začela jokati tako grdo, brez zraka, da je zaprl kuhinjska vrata, da naju Nejc ne bi slišal.

Na centru so skušali urediti dogovore. Tanja je obljubila redne obiske in postopno vrnitev domov. Dvakrat je prišla. Tretjič je odpovedala, četrtič ni dvignila telefona.

Nejc je začel močiti posteljo. Rjuhe je zjutraj sam vlekel s postelje in jih tlačil pod umivalnik.

»Ni treba skrivati,« sem mu rekla.

»Da ne boš jezna, ker imam preveč dela.«

Nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Objela sem ga, on pa je nekaj časa stal čisto trdo.

Potem je prišel tisti dan na hodniku.

Tanja je izvedela, da center razmišlja o predlogu sodišču za ureditev njegove namestitve. Prišla je dokazat, da ga lahko odpelje.

Nisem ji rekla, da otrok pripada meni. Rekla sem, naj najprej pokličeva Petro.

»Ti meni ne boš dovoljevala, kdaj bom vzela svojega sina.«

Nejc je začel trepetati. Andrej ga je odpeljal v kuhinjo, jaz pa sem poklicala center. Tanja je nazadnje odšla sama in mi še z dvorišča poslala sporočilo, da me bo tožila.

Sledili so meseci razgovorov, preverjanja naših razmer in čakanja. Sodišče je na predlog centra izdalo začasno odredbo, po kateri je Nejc do nadaljnjega ostal pri nama. Urejali so tudi stike z mamo.

V postopku sem povedala, da želim dolgoročno skrbeti zanj in ga tudi pravno zastopati, če bo to mogoče. Odvetnica me je ustavila: rejništvo, skrbništvo in starševska skrb niso ista stvar. Najprej je bilo treba urediti njegovo varnost, ne mojega mesta v njegovem življenju.

To sem težko poslušala. Ampak imela je prav.

Na enem od razgovorov je Tanja jokala. Prvič nisem videla samo prijateljice, ki me je izkoristila. Videla sem tudi žensko, ki je izgubila stik z lastnim otrokom in ni vedela, kako nazaj.

»Če zdaj pustim službo, izgubim vse,« je rekla.

Petra ji je mirno odgovorila, da od nje nihče ne zahteva odpovedi. Potrebovala je načrt, kdo bo skrbel za Nejca, in dogovore, ki jih bo izpolnila.

Ni jih zmogla. Ali hotela. Še zdaj ne znam pošteno ločiti.

Po več kot letu dni je bila njegova namestitev pri nama urejena kot rejništvo. Nisem postala njegova mama na papirju in nisem dobila vseh pooblastil, ki sem jih želela. Za nekatere odločitve smo morali še naprej skozi uradne postopke.

Tanja ga še obiskuje. Včasih pride pravočasno. Včasih ne. Pred njim je ne opravljava, čeprav se moram kdaj ugrizniti v jezik.

Prejšnji teden je Nejc domov prinesel vabilo na šolsko prireditev.

»A vidva lahko prideta, tudi če pride mami?«

Andrej je vzel koledar. Jaz sem rekla, da seveda.

Šele potem je vzel iz torbe zmečkano risbo in jo prilepil na hladilnik.

Še vedno ne vem, ali mi bo Tanja kdaj odpustila. Bolj me skrbi, koliko časa bo Nejc potreboval, da bo verjel, da mu za prostor pri naši mizi ni treba biti ves čas priden.